Nenasilna komunikacija (Nonviolent Communication)

 

Ko se je v človeških družbah pred mnogimi tisočletji začela oblikovati izrazita hierarhija po vertikali (plemstvo, svečeništvo, organizirana vojska …), so tisti, ki so bili na hierarhični lestvici višje, začeli uporabljati kognicijo in jezik, ki sta tovrstne odnose omogočala, podpirala in učvrščevala. Ta tako imenovani razdiralni jezik se je skozi generacije povsem integriral v kulture, se razvijal, sofisticiral in postal sestavni del medčloveških odnosov.

Tudi mi smo ga praktično popili z materinim mlekom in se skozi opazovanje sveta in odnosov okrog sebe ter ponotranjanje vrednot, ki smo jih bili servirani skozi zgodbe in filme, naučili osebo, ki se ne obnaša v skladu z našimi željami, avtomatično negativno okarakterizirati (je nesposoben, nesramen, aroganten, pomilovanja vreden …), okriviti (jaz mu nisem nič naredil, on pa je kar začel kričati in težiti, ti si prva začela …), kaznovati (jaz sem se trudil na lep način, on je bil kar naprej nesramen, sedaj se pa jaz tudi ne bom trudil, saj si niti ne zasluži tega …) in torej argumentirano zahtevati določeno vedenje. Drugi osebi tovrsten odnos seveda ni všeč in ker je tudi sama odraščala v podobnem kontekstu, nam vrne na enak način: z okarakteriziranjem, okrivljanjem, kaznovanjem in zahtevami. Tovrstna kognicija se v nas odvija na nivoju podzavestnega avtomatizma, dimenzijo in posledice tega razdiralnega jezika pa je možno videti v vseh porah naših življenje: partnersko življenje, družinski odnosi, šolstvo, gospodarstvo, politika…: povsod smo priča nenehnim negativnim etiketiranjem, okrivljanjem, kaznovanjem in zahtevam ter neskončnim spiralam navzdol.

Še bolj tragično je, da imamo tovrsten razdiralen odnos tudi do samih sebe, ravno tako avtomatično se karakteriziramo, etiketiramo, primerjamo, vrednotimo, okrivljamo, kaznujemo …, in posledično je v nas relativno malo spontane in zdrave samozavesti, visoke lastne vrednosti in sproščene živosti.

 

Kaj je nenasilna komunikacija?

Pristop nenasilne komunikacije v 70. letih prejšnjega stoletja razvil dr. Marshall Rosenberg, izhajajoč predvsem iz humanistične psihologije Carla Rogersa ter iz lastnih praktičnih izkušenj mediacijskega dela v visoko konfliktnih situacijah po celem svetu. Model je z leti postal globalno priznan in prepoznaven ter se širi preko organizacije Center for Nonviolent Communication.

Nenasilna komunikacija je v svoji srži pristop k sebi, življenju in ljudem okrog nas, ki dramatično vpliva na kakovost komunikacije, odnosov in osebnega življenja nasploh, uporablja pa se pri razvoju lastnih komunikacijskih in odnosnih veščin in kompetenc, vzpostavljanju kakovostnih odnosov v družinah, delovnih okoljih, šolah, uporablja se v mediaciji v konfliktih, povečevanju sposobnosti obvladovanja kritičnih komunikacijskih situacij, osebni in duhovni rasti…

 

Glavni elementi nenasilne komunikacije

  • Nasilje se v kontekstu nenasilne komunikacije razume kot vedenje in delovanje na način, ki drugo osebo tretira kot manj vredno in njene potrebe kot manj pomembne. Nasilno delovanje, pa naj si bo fizično, komunikacijsko, kognitivno ali čustveno, si poskuša drugo osebo podrediti, bodisi s fizično silo, ali pa z argumenti, čustvenimi pritiski, manipularanjem in si pridobiti nadmoč nad njo. Nenasilna komunikacija stremi k vzpostavljanju odnosov, v katerih se potrebe vse vpletenih slišijo in upoštevajo kot enakovredne ter se išče sožitje, v katerem imajo vsi vpleteni lahko svojo moč, torej stanje so-moči.
  • Potrebe so odraz življenja v nas, pa naj si gre za fiziološke (zrak, hrana, voda, počitek, gibanje…), čustvene (pozornost, potrditev, sprejetost, ljubezen, sočutje, varnost, jasnost…), ali pa najbolj vrhunske bivalne (svoboda, avtonomija, smisel, samoizražanje…). Če so naše potrebe zadovoljene, to ugodno vpliva na nas in naše življenje, saj dihamo s polnimi pljuči. Če naše potrebe niso zadovoljene, se počutimo žalostne, frustrirane, nemočne, nesrečne, utesnjene…, in naše življenje postaja podobno životarjenju in hlastanju za kisikom. Nenasilna komunikacija podpira razvoj odnosov, v katerih so potrebe vseh čim bolj zadovoljene in tako torej prevladuje v odnosih zadovoljstvo, izpolnjenost, sodelovanje, vzajemnost in veselje.
  • Komunikacijski stik je prvi cilj nenasilne komunikacije. Pri nenasilni komunikaciji torej nikakor ne gre za to, da poskušamo drugega prepričati v svoj prav, ga premagati z argumenti in mu karkoli dokazati, temveč za to, da poskušamo razumeti drug drugega, in tako vzpostaviti komunikacijski stik. V praksi se izkaže, da je od trenutka, ko se ljudje resnično zaslišimo in uspemo empatično razumeti potrebe drug drugega, vse relativno preprosto, saj potem v iskrenem sodelovanju relativno hitro najdemo rešitev, ki bo usklajena s potrebami vseh. Če pa se ne slišimo in ne vzpostavimo resničnega razumevanja, tedaj si ne bomo prizadevali sodelovati in najti rešitev, ki bi delovala za vse, temveč bomo imeli pred očmi zgolj naše lastne interese.
  • Polno izražanje; pri nenasilni komunikaciji nikakor ne gre za zavijanje komunikacije v celofan in v vato ter za prijaznost in diplomacijo, kaj šele za stiskanje zob, nastavljanje drugega lica in samozatajevanje. Ideja nenasilne komunikacije je v tem, da nam omogoča polnokrvno in iskreno samoizražanje, da torej v polnosti izrazimo tisto, kar je v našem notranjem svetu in kar želi priti na plano. Vendar pa nam nenasilna komunikacija pomaga to izraziti na način, ki bo za poslušalca sprejemljiv, saj bo upošteval tudi njegove potrebe po spoštovanju, varnosti, sprejetosti, razumevanju, enakovrednosti…
  • Empatično vživljanje je morda od vseh najbolj ključen in prebojen element nenasilne komunikacije. Ljudje komuniciramo nenehno, bodisi verbalno bodisi neverbalno, bodisi z našimi dejanji ali pa z odsotnostjo dejanj, vedno izražamo določene elemente našega notranjega sveta; misli, občutke, vrednote, potrebe… Vendar pa je naša sposobnost jasnega in konstruktivnega izražanja pogosto zelo omejena in torej izgovorjene besede ne izražajo naše notranjosti, ali pa celo prenašajo povsem nasprotna sporočila. Zato se v nenasilni komunikaciji ne fokusiramo na izgovorjene besede, temveč se poskušamo povezati z vsebino, ki je izza besed. S tovrstnim empatičnim vživljanjem v notranji svet sogovornika v praksi tudi v najbolj kritičnih situacijah uspemo premostiti prepad in vzpostaviti stik z osebami, s katerimi drugače nikakor ne bi zmogli komunicirati.
  • Samoempatija; s pomočjo nenasilne komunikacije vzpostavljamo konstruktiven notranji dialog ter predvsem empatičen odnos s samim sabo, kar v praksi pomeni, da začenjamo poganjati in zalivati življenje v sebi, namesto da bi se dušili in bili sami sebi najhujši sovražnik. Empatičen odnos do sebe nam pomaga k zdravi samozavesti, psihološki samostojnosti, notranjemu miru ter odprtem in konstruktivnem odnosu do življenja.

 

Izobraževanje

Pri usvajanju zavedanja in veščin nenasilne komunikacije gre za transformativno učenje, kar pomeni, da se ne učimo zgolj teoretičnih konceptov in poskušamo razumeti določene modele, saj to nikakor ne bo dovolj za vpeljavo nenasilne komunikacije v naša življenja. Za le-to je potrebno v globini transformirati stare vzorce doživljanja, interpretiranja in odzivanja, za to pa je potrebno veliko časa in potrpljenja.

Izobraževanja na temo nenasilne komunikacije so zato izrazito izkušenjski dogodki, polni interakcije, introspekcije, praktičnega raziskovanja, demonstracij, vaj in treningov. Uvodna delavnica nenasilne komunikacije traja dva polna dneva, v nadaljevanju pa je na razpolago zelo širok spekter nadgradnje in poglabljanj z na množici področij življenja.

Robert Kržišnik, certificirani trener pri Center for Nonviolent Communication