Novembra 2011 sem se v Angliji udeležila poglobljene nadaljevalne delavnice o nenasilni komunikaciji. Eden od udeležencev, pardon, asistentov na delavnici je imel še posebej zanimivo ozadje. Malo je trajalo, da smo ga "odkrili". Pa gremo lepo po vrsti.

Knjiga o starševstvu za nove čase je konec je konec leta 2010 začela svojo pot med bralce. Prva zamisel za knjigo se je porodila na prednovoletnem srečanju decembra 2008, ko sva s poslovnimi partnerji, s katerimi redno sodelujeva, podelila najine izkušnje, katere dobre prakse iz delovnega okolja nam lahko pomagajo do prijetnejšega sodelovanja tudi v domačem družinskem krogu: od kristalizacije družinske vizije, usklajevanja raznoterih interesov do rednih sestankov, na katerih prevetrimo naše sodelovanje.

Pred časom smo se z odličnimi hrvaškimi kolegicami spraševale, kako v naša slovanska jezika prevesti 'appreciative inquiry' (AI): gre za raziskovanje vitalnih sil posameznika, tima, organizacije, družine, skupnosti; in sicer zato, da jih lahko zavestno mobiliziramo za ustvarjanje pozitivnih sprememb pri sebi in v okolici. AI je tako notranja naravnanost kot nabor metod in orodij, ki jih je mogoče uporabiti pri delu s posamezniki in skupinami. Nismo prišle daleč.

Zadnje sončne dni pred jesenjo sem preživela v okolici Bruslja, kjer smo pod vodstvom izjemnega facilitatorskega para, Christine Baldwin in Ann Linnea (PeerSpirit.com), izpopolnjevali veščine facilitiranja »krogov«: krožno posedenih ljudi, ki želijo poglobljeno govoriti o temi, ki se jih vseh močno dotika. Zveni enostavno – izkušnja pa je velikokrat prebojna.

V več kot 20 letih dela kot komunikacijski trener sem mislil, da sem predaval že vsem možnim občinstvom, od top managerjev do učencev; od zdravnikov do vojakov ... Dokler me pred meseci ne pokliče gospa, ki je aktivna v lokalnem župnijsko-pastoralnem svetu. Ko je predlagala, naj o komunikaciji z najstniki predavam v njihovi cerkvi, sem najprej mislil, da se heca.