V več kot 20 letih dela kot komunikacijski trener sem mislil, da sem predaval že vsem možnim občinstvom, od top managerjev do učencev; od zdravnikov do vojakov ... Dokler me pred meseci ne pokliče gospa, ki je aktivna v lokalnem župnijsko-pastoralnem svetu.

Ko je predlagala, naj o komunikaciji z najstniki predavam kar v njihovi cerkvi, sem najprej mislil, da se heca. Mdr. tudi zato, ker nisem pristaš organiziranih religij, kar večkrat tudi javno povem. Vendar je bilo povabilo iskreno, dogodek pa v nadaljevanju odlično organiziran.

In evo me včeraj v vaški cerkvi, takoj po večerni maši. Preveva me čuden občutek: jaz pred oltarjem, pred menoj v prvi vrsti župnik, skupno pa v klopeh kakih 200 ljudi, tako najstnikov kot staršev. (To je bila moja posebna želja – da se predavanja udeležita obe »strani«, tako mladi kot stari.)

Govoril sem o vzpostavljanju mostov med generacijami, o sočutnem poslušanju drug drugega, o povezovalnem jeziku namesto razdiralnega, o upoštevanju potreb vseh ... In kmalu se zgodi magija: zajame nas občutek povezanosti, skupno se smejemo in subtilno slavimo lepoto sobivanja. Bil sem čisto ganjen. In nadvse hvaležen.

Ko sem po končanem srečanju stopal proti avtu in je nad menoj sijala ogromna polna luna, se mi je posvetilo. Saj zato pa so nekdaj gradili hrame svetosti – da bi se v njih ljudje povezali s seboj, z duhom in drug z drugim; da bi se med posamezniki vzpostavilo občutenje skupnosti; da bi se drug z drugim spominjali in praznovali ...

Robert