Iz cone udobja do zelenih delovnih mest

Živo

Kdaj je proaktivna kavarna primeren način za generiranje idej oziroma rešitev?

Proaktivna kavarna je izjemno učinkovita, akcijsko naravnana moderatorska metoda, v kateri so udeleženci povabljeni, da bodisi predstavijo kako svojo projektno idejo bodisi pomagajo predstaviteljem oz. pobudnikom  razvijati njihove ideje. Vsak pobudnik zasede eno omizje; podporniki se pa ob omizju dvakrat zamenjajo. V teku procesa tako vsak podpornik s svojimi znanji in izkušnjami pripomore k razvoju treh projektnih idej. V dveh do treh urah, kolikor traja celoten proces, dobijo pobudniki ogromno konkretnih idej za nadaljnje korake.

Proaktivna kavarna je primerna tako za zaprta okolja – npr. podjetja, organizacije – kot za odprte dogodke (konference) in javne prostore;  v Mestnem muzeju Ljubljana se je to jesen npr. vsak mesec mesec zbralo  približno 30 ljudi, ki se med seboj niso poznali, a so z veseljem bodisi predstavili kako svojo idejo  bodisi podprli druge pobude, ki prispevajo k višji kakovosti življenja za vse. Gre za pristop »zmagam – zmagaš – zmagamo«, saj izkušnje kažejo, da gredo ljudje domov navdihnjeni, ne glede na to, če so prispevali idejo ali svoje izkušnje. S proaktivnimi kavarnami v Mestnem muzeju nadaljujemo 5. februarja 2015 (več tukaj).

Kaj pa je osnovni pogoj za kakovostno izpeljavo proaktivne kavarne?

Zainteresirana skupnost ljudi ter dobro vodenje; tu gre za preplet obrti in umetnosti.  Zlasti je pomembno udeležence vabiti h konstruktivnim, spodbudnim in inovativnim prispevkom – ne pa k iskanju napak, k čemur smo Slovenci nagnjeni. Idealno je, da so omizja »kavarniške velikosti«, s štirimi stoli, kar omogoča fokus in hkrati varnost. Prav tako se proaktivna kavarna idealno začne, predvsem pa konča s prigrizkom in pijačo, zato da se ob njih pogovori še nadaljujejo. Ljudje po dobro izpeljani proaktivni kavarni ponavadi nočejo narazen, saj so polni navdiha in idej.

Kako ste jo - po korakih - izpeljali na konferenci Zelena delovna mesta v hotelu Lev?

Na konferenci Zelena delovna mesta smo metodo malo prilagodili, saj so bila omizja večja, kar na eni strani pomeni več raznolikosti znanj in izkušenj – po drugi strani pa je večja nevarnost, da nekateri s svojimi prispevki sploh ne pridejo na vrsto, saj jih kak dominantnež preglasi.

Čeprav je bil pristop nov in za marsikoga presenečenje, je bil odziv zelo dober. Po odprtem povabilu moderatorjev, naj prisotni prevzamejo odgovornost za to, kar jih podžiga in kar bi radi pokrenili na bolje, je kmalu 16 udeležencev izstopilo iz »cone udobja«, ki ponavadi vlada na konferencah, in pogumno predstavilo 16 idej, ki lahko vodijo k zelenim delovnim mestom.  Preostali udeleženci pa so razvoj teh idej z vsemi svojimi kompetencami podprli. zasedba omizja se je v vsakem od treh krogov zamenjala, tako da je imel vsak udeleženec možnost prispevati trem projektom. Vprašanja so zastavljena tako, da najprej raziskujejo globino, nato širino – šele v tretjem krogu pa je na vrsti akcijsko načrtovanje. V tem je tudi posebnost proaktivne kavarne – najprej res dobro razumeti motivacijo in polje možnosti; šele nato kreirati rešitve. Diskusijo so usmerjala naslednja vprašanja:

  • 1. krog: »Kaj je vaš notranji klic, ki žene pobudo?« – poglabljanje razumevanja notranje motivacije ter zunanje potrebe, ki botrujejo ideji.
  • 2. krog: »Kaj še manjka k celi sliki?« – skupinski razmislek o tem, kaj bi lahko pomagalo projektu k večji celovitosti in uresničljivosti.
  • 3. krog: »Kaj sem spoznal o projektu? Kateri so naslednji koraki, ki jih bom naredil? Kakšno pomoč še potrebujem?« – oblikovanje konkretnih nadaljnjih korakov.

V zaključku je vsak izmed pobudnikov celotni plenarni skupini predstavil en drzen korak, ki ga bo naredil v zvezi z idejo/projektom kot rezultat pogovorov ob omizjih. Vsi pobudniki so tudi pustili tudi svoje kontaktne podatke z vabilom, da jih udeleženci konference kontaktirajo tudi naknadno, in po svojih močeh pripomorejo k nadaljnjemu razvoju ideje/projekta.

Pobudniki so med zaključnimi mislimi izrazili navdušenje nad procesom ter nad veliko podporo in pomočjo, ki so je bili deležni s strani preostalih udeležencev.

Kako ste zadovoljni z njenim izplenom/rezultati?

Vseh 16 idej je bilo relevantnih in konkretnih; prav takšni pa so bili drzni koraki. Poleg teh »otipljivih« rezultatov pa so enako pomembni »neotipljivi« - nova znanstva in koalicije, ki so  jih udeleženci spletni skozi proces, in ki bodo morda rodili partnerstva in nove projekte po konferenci ter v drugih kontekstih. Dobili pa so tudi izkušnjo, da se DA ustvarjalno in prijetno sodelovati – to je namreč ena rakastih ran v slovenski družbi.

S kakšnimi ovirami se ponavadi udeleženci, ki tega načina dela na poznajo, srečajo?

Če je proces dobro voden, potem ovir ni. V slovenskem okolju je – zlasti v bolj tradicionalnih, hierarhičnih kontekstih – potrebno pristopiti res vključujoče, povabilno in z globokim spoštovanjem. Le tako se vzpostavi zaupanje, ki je ključno, da se ljudje čutijo varne in z veseljem prispevajo tako svoje probleme kot kompetence in rešitve. Drži pa, da so ravno procesi, ki so na videz najbolj lahkotni in preprosti, vodeni z največjo pozornostjo, znanjem in veščinami. To je tudi bistvo dobrega moderiranja.

Kje so še prednosti takega načina dela?

Konference so večinoma izguba človeškega potenciala, saj 200  ali 1000 sicer vrhunsko usposobljenih udeležencev posluša serijo bolj ali manj zanimivih predavateljev. Izjemen intelektualni in srčni kapital, ki je v dvorani, pa je tako zapravljen.  Dobro vodeni procesi, ki mobilizirajo čim več znanja in izkušenj, zbranih v dvorani, lahko zato zelo zvišajo kakovost dogodka in osmislijo udeležbo. Saj je tako ali tako poznano, da marsikdo hodi na konference zaradi odmorov – takrat se zgodijo najbolj zanimive debate. In taki procesi načrtno vprežejo kakovost odmorov za fokusirane pogovore o tem, kar ljudi res res žuli.
Seveda pa proaktivna kavarna in drugi participativni procesi niso le za konferenčne dogodke, pač pa tudi za sleherno reševanje kompleksnih izzivov, strategij, projektov …


Pogovor Jane Petkovšek Štakul (Dnevnik) in Marjete Novak

PS. Več o projektu Zelena delovna mesta pod okriljem Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj.