Pogum za nova prijateljstva

Živo

Ko sta jeseni priletela v Ljubljano moderatorska kolega iz Evrospe komisije, sem se ju že dneve prej veselila kot najdražjih prijateljev. Na neki točki mi je postalo jasno, da res sta prijatelja – čeprav tudi sodelavca v resnem in pomembnem projektu. Zasvetilo se mi je tudi, da se moja prijateljstva v zrelih letih porajajo drugače kot v mladih. In da so marsikatera od njih pravzaprav globlja od tistih z najdaljšim stažem.

Ob bližajoči se večji življenjski prelomnici z zanimanjem ugotavljam, da so ljudje, s katerimi res rada preživljam prosti čas, večinoma povezani z najinim delom: bližnji kolegi iz domačih in mednarodnih mrež (moderatorji, Art of Hosting, nenasilna komunikacija, narava kot portal v duhovne dimenzije življenja …), nekdanji in/ali sedanji naročniki najinega dela, pa tudi udeleženci in najinih delavnic. Kar nas veže, je strast do globine ter do intenzivnega, ranljivega in pristnega stika – drug z drugim ter s skrivnostjo življenja.

Ta mesec sva na službeno-počitniškem popotovanju po ZDA in Francoski Polineziji imela možnost sodelovati z vrhunskimi kolegi, ki čutijo enako poklicanost; hkrati pa uživati v neštetih trenutkih globoke, prijateljske povezanosti in medsebojne podpore. Nekatere sva poznala že leta; druge  sva srečala prvič.  Pa vendarle je trajalo le nekaj ur, da smo “padli v flow”, iz katerega smo izšli notranje nahranjeni in navdihnjeni za delovanje, ko bomo spet sami, v svojih okoljih. Podobno so poročali tudi udeleženci naših dogodkov. Ja, skupnost – če že ne kar “pleme” -  podobno mislečih kolegov je res dragocena; tako mednarodna kot domača.

V poslovnem okolju je prijateljevanje sprva delikatnejše; morda zato, ker nas omejuje toliko nenapisanih pravil – kot npr. tisto o ločevanju zasebnega in poslovnega. Pa vendar moje izkušnje kažejo, da se marsikatero predano skupno delo prelevi v bolj celosten, lahko tudi prijateljski odnos.

Trenutek preobrazbe, ko nek “delovni” odnos postane prijateljski, ni vedno določljiv. Ponavadi se najprej “zavohamo”, da utripamo podobno. Od tam naprej pa je potreben pogum: pokazati svojo globljo resnico, ki presega poslovne zgodbe in pogodbe – resnico, ki je marsikdaj kontrakulturna. Če zavibriramo tudi na večji globini, potem smo si korak bliže. Še vedno pa je v igri nešteto faktorjev: časovna zasedenost, osebna kemija, neznane sile … Ja, razvijanje prijateljstev je še eden od misterijev življenja. In kot vsak skok v neznano je zanj potreben pogum ter pripravljenost tvegati – ponuditi del sebe, da se ga dotakne Drugi.

Ko pogledam na svoja dolgoletna prijateljstva, so živega duha ohranila predvsem tista, kjer smo se razvijali v podobno smer. V mojem primeru od intelektualnih borb k čutenju (in čudenju); od iskanja napak k odkrivanju lepote; od perfekcionizma k prostodušnosti. Kot je zapisala pisateljica: “Medtem ko mi prijateljstva iz mladosti sporočajo, kdo sem bila; mi zrelodobna pomagajo razumeti, kdo postajam.”

Marjeta