Prevratniško pozitiven pogled na vizijo Slovenije 2050

Živo

Vizija Slovenije 2050 je bila prvi pogumen poskus vlade vključiti večje število deležnikov (predstavnikov interesnih skupin) in posameznikov v soustvarjanje želene skupne prihodnosti. Ko je bila vizija objavljena, je bil odziv javnosti in medijev predvidljiv (in, ja, tipično slovenski): predstavljene so bile negativne plati procesa, spregledani pa inovativni, za slovensko družbeno okolje prebojni momenti, ki bi jih bilo vredno razvijati naprej.

Zato kot certificirana profesionalna moderatorka pri Mednarodni zvezi moderatorjev in kot – v majhnem delčku – soustvarjalka procesa vizije Slovenije 2050 želim prispevati dodaten pogled na  nekaj »ponarodelih fraz«, ki krožijo po medijih in šankih.

»Vizija mora biti konkretna; ne pa neke lepe besede«: ali kako razločiti med vizijo in strategijo

Posamezniki, organizacije, skupnosti in družbe, ki se resno ukvarjajo z dolgoročnim preučevanjem vplivov in načrtovanjem prihodnosti, se večinoma strinjajo o smiselnem poteku procesa aktivnega soustvarjanja želene prihodnosti: (1) najprej ustvarjanje vizije – zvezde severnice, ki nam bo kazala smer, tudi ko se bo zaradi hitre dinamike sprememb naš kurs deviiral od začrtanega in se smiselno prilagajal novi situaciji. Vizija naj zato fokusira ključna človeška hrepenenja proti nekaterim ključnim področjem; kako do tja pa je predmet nadaljnjih faz načrtovanja prihodnosti. Medtem ko je vizij navdihujoča zvezda severnica, pa naslednja faza – strategija – oblikuje zemljevid, kako do tja: kateri so ključni strateški cilji, ki podpirajo uresničevanje vizije; koga je potrebno vključiti; katere vire potrebujemo; katere ovire želimo preseči.

Medtem ko je v soustvarjanje vizije smiselno vključiti čim širši kos ljudi, ki živijo ali delajo v določenem okolju (mestu, državi, organizaciji …), pa so za strateško načrtovanje potrebne specifične kompetence razumevanja izhodiščnega stanja, predvidevanja prihodnjih vplivov, oblikovanja scenarijev, izbire optimalne poti in virov. Zato je smiselno in zaželeno, da vizijo Slovenije soustvarja kar najširše število ljudi, delitev proračunskega denarja na nacionalni ravni v naslednjih desetletjih pa je odgovornost kompetentne skupine odločevalcev, ki smo jim preko volitev posredovali mandat sprejemanja ključnih strateških odločitev. Slika je lahko takoj drugačna na lokalni ravni, kjer je pregled domačinov boljši; posledice odločitev pa lažje razvidne.

 »Kdo pa sploh rabi vizijo? Škoda denarja in časa za take neumnosti« ali: če ne veš, kam greš, boš tam tudi končal

Za narod, ki si stoletja »ni pisal svoje sodbe sam« - vsaj ne na ravni strateškega razmisleka -, pač pa predvsem izvajal navodila »od zgoraj navzdol«, je razumljivo, da ne vidi smisla v dolgoročnem razmišljanju. Vlade večinoma razmišljajo znotraj štiriletne perspektive (do naslednjih volitev); podjetja in organizacije krmarijo v najboljšem primeru iz leta v leto; mladi brezmočno čakajo na službe namesto da bi si sami ustvarjali priložnosti za prispevanje k družbi; in nekje spodaj rovari miselnost, da je treba delati, delati, delati – ne pa sanjati.

Kot moderatorka skupinskih procesov reševanja izzivov in oblikovanja želene prihodnosti že leta ugotavljam, kako je v Sloveniji faza vizionarskega pogleda naprej ena najbolj delikatnih, aj se vzbudi serija podzavestnih in zavestnih pomislekov: ja, ali smo plačani, da bomo sanjali – kdo bo pa delal?!; to je za mularijo, ne pa za nas; od sanj še nihče ni jedel kruha … Zato je pred skupnim »vizioniranjem« potrebne precej priprave, ki prisotnim podeli dovoljenje, da pogledajo dlje, širše in drzneje – kaj vse bi mi kot organizacija/podjetja/občina/skupnost še lahko bili; kaj bi še lahko ustvarili,  razvili, prodali. Najbolj zaleže, kadar jih spomnim, da so nekateri posamezniki še nedolgo nazaj sanjali, kako krasno bi bilo, če bi vsak posameznik nosil svoj telefon pri sebi, v žepu, 24 ur na dan – namesto da bi ga čakal doma na vrvici. In kako je  – če je to izrazil slovenski družbi ob pivu – zagotovo pokasiral salve posmeha in kritike, naj neha sanjati, saj je v življenju treba biti realen. V resnici pa je ves napredek najprej pogumno zamišljen v sferi domišljije, šele nato pa realiziran na zemlji. Pregovorna slovenska kritičnost pogosto zatre vsakršne prebojne ideje že v kali. Na srečo se mladi, spodbujeni z globalno inovativno skupnostjo, ne dajo več tako hitro sesuti v nič; in pravi užitek je gledati vse več uresničevanja vse več prodornih zamisli.

Zanimivo je tudi, kako je večina tujcev navdušena nad Slovenijo: nad naravo, ljudmi, kakovostjo življenja; medtem ko je takšno razmišljanje med Slovenci samimi takoj zatrto – prevladujoči diskurz je jamranje nad vsemi in vsem; na takih temeljih pa je graditi podobe pozitivne prihodnosti še toliko večji izziv. Brez teh podob pa gremo naprej, kakor in kamor pač gremo – nikamor.

»Kaj se spet ta vlada gre« namesto »Evo, končno je tudi nas, predstavnike 99 %, nekdo povprašal o želeni prihodnosti – vsaka čast vladi, da si je to upala«

Korak, ki ga je vlada naredila z vabilom k soustvarjanju vizije Slovenije, je pogumen in prebojen. Po mojih podatkih je to prvo tovrstno povabilo v 25 letih obstoja države – in to v času, ko je vnaprej jasno, da bodo odzivi negativni skorajda ne glede na rezultat. Prvi razlog je najbrž v zgodovinsko pogojenem nezaupanju Slovencev do »tistih zgoraj«, ki so bili skozi stoletja »oni drugi«, ne pa naši. Kot da nismo opazili, da se je v zadnjih 25 letih nekaj spremenilo; da smo končno soodgovorni za kakovost bivanja danes in jutri.

Drugi razlog je – zopet zgodovinsko  pogojeno  - pritoževanje in pljuvanje čez vse (zlasti pa čez »tiste zgoraj«), ki je tako ali tako najbolj razširjena slovenska skupinska rekreacija. Posamezniku verjetno daje zadoščenje, da je boljši vsaj od nekoga, v tem primeru »od onih zgoraj«.

Že od štarta je bilo jasno, da bo že samo povabilo naletelo na negativne odzive (» Kaj?! Kar tri dni naj kot udeleženec žrtvujem za vizijo države – saj nimam časa!«, »Ali sploh resno mislijo ali pa nas hočejo spet izigrat«;  »Zakaj so povabili njih – nas pa ne« …). Po drugi strani pa je ravno pritoževanje, da »vse delajo po svoje, mimo ljudi« eno najbolj pogosto izraženih.

Tretji razlog – in morda najpomembnejši – je pomanjkanje pozitivnih izkušenj ljudi, da jih kdo kdaj kje tvorno vključi v soustvarjanje želene prihodnosti. Skozi stoletja to niti ni bilo tako potrebno, saj je svet tekel počasneje in bolj predvidljivo; soodvisnosti je bilo manj in rešitve zato bolj fragmentirane – pa na kratki rok še vedno delujoče. V današnjem času kompleksnih izzivov pa je potrebno sodelovanje predstavnikov raznolikih interesnih skupin, ki morajo najprej skupno uvideti širšo sliko neke tematike, začasno zakopati bojne sekire, slišati drug drugega, poiskati najmanjše skupne imenovalce – in najti rešitve. To je v okolju vsesplošnega nezaupanja res velika paradigmatska sprememba, zato so strahovi razumljivi.

Pred leti smo v manjši moderatorski skupini združevali naše izkušnje dela v Sloveniji, in ugotovili, da z vključujočimi procesi (kjer se srečajo ljudje z različnih bregov in skupno tkejo prihodnost) krepimo upanje (da se da!), zaupanje (v drug drugega, v prihodnost) in samozaupanje (ko vidim, da moj prispevek šteje, mi zraste ne le samozavest, pač pa tudi upanje in zaupanje). Iz izkušenj vodenja procesov vključevanja prebivalstva v kreiranje vizije Slovenije vem, da je marsikateri udeleženec doživel izjemno pozitivno izkušnjo sodelovanja z ljudmi, ki jih prej ni poznal; na način, ki je omogočil slišati vse prisotne; in z rezultati, ki so porajali upanje in moč za aktivno skupno delovanje. In to je za slovenske razmere prevratniško, prebojno in polno potenciala.

 »Moderatorji/facilitatorji brez zveze lepijo listke – to je igra, ne pa resno delo!«

 Zaradi pomanjkanja izkušenj - tako na osebni kot družbeni ravni - soustvarjanja prihodnosti z vključevanje raznolikih deležnikov se razumevanje vloge profesionalnega moderatorja šele razvija. Dober moderator je tudi neviden, saj je navigator komunikacije med deležniki proti dogovorjenemu cilju; vsebino pa prispevajo udeleženci. Naloga moderatorja je zasnovati celoten proces – od razčiščevanja namena, cilja, načel in želenih rezultatov, oblikovanja vprašanj kot intervencij v sistem, sodelovanja pri vabljenju (koga, kako) do oblikovanja procesnega načrta, izvedbe delavnice (vključno z ustvarjanjem spodbudnega izraznega prostora ter usmerjanjem konfliktov, ki so nujen del soočanja različnih perspektiv) ter do povzemanja rezultatov med samim procesom in po njem. Za procesni del je na voljo na stotine orodij; naloga moderatorja pa je, da zna izbrati ustrezna orodja glede na kontekst in cilje.

Zaradi pomanjkanja izkušenj se moderatorsko delo v slovenskem okolju izkaže za napornejše od npr. dela v skandinavskih ali anglosaških okoljih: vprašanja morajo biti bolj preudarno domišljena; moderatorjeva notranja drža brezpogojno dialoška (znati slišati vrednote tudi izza največjih besednih vojn);  začetek (ko se zaupanje šele previdno ustvarja) je vedno izziv; rezultati pa velikokrat bolj navdušujoči, saj se zanka upanje – zaupanje – samozaupanje skorajda zagotovo vzpostavi.

Lepljenje listkov? To je eden od načinov, kako sproti ustvarjati skupinski spomin: kako lahko celotna skupina sprotno spremlja rezultate svojega dela in jih nadgrajuje do optimalnega konca. Primerjajte tak način dela s klasičnim sestankom, ko ena oseba piše zapisnik, drugi pa v to nimajo vpogleda: sprotni uvidi se velikokrat pozabijo, dogovori ostanejo nedorečeni, zapisnikar pa ima veliko moč in odgovornost – sploh če gre za vključevanje velike skupine ljudi (npr. več kot 20), ko je rezultatom težko slediti.

In kje je tu igra? Angleška beseda »facilitator« izvorno res pomeni olajševalec skupinskega dela ter zaobsega tekoče, spodbudno, prijetno sodelovanje. Ko bi bilo tega le še več (in tudi sicer več navdiha in veselja – kar vse povezujemo z igro), saj so to ključni elementi za prebujanje osebne in skupinske ustvarjalnosti! Veliko število »navadnih državljanov«, ki so bili vključeni v sooblikovanje vizije, je bilo ob koncu navdušenih, kako je mogoče v sorazmerno kratkem času pridobi kakovostne rezultate ter obuditi upanje za Slovenijo.

 »Šteje samo to, kar je otipljivo«
Vključujoči procesi imajo vedno vsaj dva tipa rezultatov: prvi je otipljiv povzetek (npr. besedilo vizije; strategija in akcijski načrt z opredeljenimi nosilci; prototip novega proizvoda ali storitve), ki je nato zemljevid za nadaljnje korake.

Še pomembnejši pa je neotipljiv vidik teh procesov: (1) ljudje slišijo drug drugega: namesto da bi ustvarili serijo monologov (kot jih poznamo npr. v parlamentu in na okroglih mizah), ljudje – če je proces res mojstrsko voden – dejansko slišijo drug drugega; in to je v današnjem času že tako rekoč prevratno početje, saj nedvomno prispeva k večji povezanosti med ljudmi in s tem k okrepljenim skupnostim, ki so tako manj dovzetne za zunanje manipulacije; (2) spoznajo, da niso sami – da imajo tudi drugi podobna hrepenenja (npr. po zeleni paradigmi razvoja Slovenije), kar spet krepi posameznika in skupnost; (3) obudi se upanje, da se »tudi v Sloveniji še da kaj narediti« - in to upanje nato prenesejo v svoja lokalna okolja, kjer morda pokrenejo kak projekt, ki prispeva k viziji razvoja, s katero so se v procesu povezali; (4) sklenejo se nova poznanstva in povezave, ki lahko vodijo k novim projektom; (5) majčkeno se preseže tudi klasično nezaupanje med »tistimi zgoraj« in »tistimi spodaj«; (6) Ljudi spodbuja, da soodgovorno razmišljajo o svoji prihodnosti: več ljudi je poročalo, da so pogovore o tem, kaj si želijo za svojo i skupno prihodnost, prenesli tudi v domače družinsko, službeno in lokalno okolje.

 

Kaj smo se iz tega naučili za skupno snovanje prihodnosti

Prvi poskusi vlade, da vključi širši nabor deležnikov v soustvarjanje vizije, pomeni prebijanje ledu (v tem primeru kar trdovratnega); in jih lahko ugledamo kot prototip, iz katerega se kot vlada, posamezniki, skupnost, cehi (strategi, resorji, svetovalci, novinarji, moderatorji …) lahko nekaj naučimo. Moja učenja so naslednja:

Iskren namen

Predstavnike interesnih skupin in posamične državljane je smielno, vredno in korektno vključiti le, kadar nosilec projekta resnično želi pridobiti njihove prispevke – in ji je tudi voljan upoštevati. V nasprotnem primeru bo negativna izkušnja udeleženih vrgla slabo luč na vse nadaljnja, tudi zelo iskrena povabila (morda nove vlade): ko je enkrat zaupanje ranjeno, ga je izredno težko pozdraviti.

Priprava vseh udeleženih v podporo kakovostni izvedbi procesa

Kakovostno zasnovan proces je za uspeh ključen – ni pa dovolj. Glede na sorazmerno nerazvito dialoško kulturo ter nepoznavanje potencialov in ciljev vključujočih moderiranih procesov je potrebno vse udeležene – od ministrstev, interesnih skupin (npr. gospodarske zbornice, podjetja, nevladniki, sindikati …)  - ustrezno opremiti za sodelovanje: skozi kratke delavnice, ki so že pokušina soustvarjanja, s čim manj ex cathedra vložki in prezentacije. Ljudi namreč vabimo v paradigmatski preskok – od pasivnosti k aktivnemu sodelovanju, zato naj »beseda čimprej meso postane«. Tako bodo udeleženci npr. razumeli, da se v procesih, ki vključujejo na stotine ljudi z zelo različnih sfer življenja, v rezultatu ne bo ohranila prav vsaka izrečena beseda, saj  bi  nastal dokument dolžine desetkratnega svetega pisma – pač pa gre za poslušanje celote, osmišljanje velike količine prispevkov in kristaliziranje ključnih idej (kar pa zahteva posebne kompetence).

Pogum za upoštevanje in modrost za integracijo pridobljenih prispevkov udeležencev

 Kadar vlada k soustvarjanju prihodnosti povabi tako širok spekter skupin in posameznikov, kot je bilo to pri viziji 2050, so rezultati lahko tudi nepredvidljivi in celo šokantni (po mojem razumevanju se je to nekajkrat zgodilo na delavnicah  s širšim prebivalstvom, ko so bila nekatera ključna hrepenenja močno v nasprotju s prevladujočo liberalno-ekonomsko paradigmo).

Pri interpretaciji rezultatov je potrebno znati poiskati (a) največje skupne imenovalce (ki ne smejo biti presplošni – npr. mir, saj to ni dobra osnova za nadaljnje konkretne korake in (b) nadgradnjo polaritet v smislu »integriraj in presezi«: ne gre denimo za bolj med gospodarsko rastjo in z naravo skladno paradigmo, pač pa za to, kakšen gospodarski ustroj lahko podpre zeleno razvojno paradigmo – in kako lahko zelena razvojna paradigma poganja živahno gospodarstvo. Za to je potrebna paleta kompetenc – od pretanjenega poslušanja celote, prepoznavanja ključnih niti in vzorcev do inovativnega, presežnega integriranja polaritet. Zaradi pomanjkanja kompetenc strateškega razmišljanja na družbeni ravni in majhnosti trga v Sloveniji ni prav veliko posameznikov ali think tankov, ki te kompetence premorejo – in vsi verjetno ne sedijo v trenutni vladi oziroma državnem aparatu.

 Transparentnost od začetka do konca

 Transparentnost namena, cilja, vabljenih in sodelujočih udeležencev, procesa in rezultatov je ključna za zaupanje – v vseh fazah procesa. To konkretno pomeni, da so vsi izhodiščni podatki (ocena stanja, pregled trendov, ključne dileme in napetosti, izhodiščna vprašanja za razpravo) dostopni vnaprej (npr. na spletu); da so jasne vse faze procesa (in ustrezno diseminirane preko več medijev); predvsem pa, da lahko sodelujoči sledijo rezultatom v sleherni fazi procesa – vključno z odprtimi dilemami, polaritetami, rešitvami-

To ne pomaga le h kredibilnosti, pač pa tudi senzibilizira vse vključene o kompleksnosti tematike in posledično osvešča ljudi o zahtevnosti odločitev, ki jih vodstvo države sprejema.

 Za konec: zakaj zgolj kritiziranje v krizi ni več dovolj

Novinarstvo sem študirala na prelomu iz enega sistem v drugega (od socializma k turbokapitalizmu). Takrat so nas učili, da smo novinarji ogledalo družbe, in da je kritičnost do vse sistemov nadvse pomembna.

Pomembna je tudi danes; po mojem mnenju (kot državljanka, bralka, komunikologinja, aktivistka, prostovoljka, svetovalka, moderatorka) pa ni več dovolj. Biti zgolj kritičen je najenostavneje in najhitreje (za to smo Slovenci že od ranih let naprej odlično opremljeni); velikokrat je s ciljem »raztrgati« predstavljena tudi le ena plat (ali pa je ena, običajno kritizerska, dominantna) – kar pomeni, da bralec ni seznanjen z vsemi platmi tematike, in zato nepovabljen, da si sam ustvari zaključke.

V času, ko sistemi, ki smo jih dolgo imeli za večne, razpadajo lokalno in globalno (uničevanje naravnega okolja; vprašljivost obstoja Evropske unije; trumpizem; razkorak med revnimi in bogatimi; vzpenjanje ultradesničartsva, brezperspektivnost mladih; …) je naloga novinarjev bolj kot kdaj koli, da ne le kritizirajo obstoječe sisteme (le-ti že tako kolapsirajo z veliko hitrostjo brez njihove pomoči), pač pa reflektorje usmerjajo tudi v alternative, ki poganjajo v novo ustvarjenih razpokah v sistemu: iščejo zdrava jedra – modele, projekte, posameznike, ki že ustvarjajo nove, bolj trajnostne in celovite načine (so)delovanja. Ne le v »podrasti« (med običajnimi ljudmi, lokalno, podjetniško) – pač pa tudi med odločevalci politik. Posledica ubijalsko negativnih napadov na skorajda slehernega politika je mdr. ta, da se veliko sposobnih in modrih ljudi zavestno ogiba politike, saj je izkušnja preveč uničujoča: če naredi 100 »dobrih« del in eno »slabo«, bo razbobnano le zadnje. Kot da  politiki nimajo pravice človeškosti in učenja iz napak.

V dvomilijonskem narodu je take brezmadežneže še toliko težje najti, saj je bazen statistično pač majhen. Kadar se modri ogibajo prevzeti funkcije, jih nadomestijo manj modri (oziroma bolj naivni), kar še krepi negativno selekcijo. In k temu močno prispevajo ne le mediji, pač pa vsi, ki se ob šanku, za družinskim obedom, v službi ali pri frizerju naslajamo nad napakami drugih, zlati »elite«, kamor radi štejemo tudi politike.

Alternativa: da zavestno iščemo, uzaveščamo, širimo, razvijamo in nagrajujemo vitalna jedra naše male Slovenije – tako na človeški, okoljski, kulturni, gospodarski kot skupnostni ravni. Pri sebi, otrocih, v šolah, podjetjih, organizacijah, sistemu, lokalni skupnosti in povsod drugje, kjer si želimo pozitivnih sprememb. To je nepokorščina preživetim sistemom in državljanska soodgovornost 21. stoletja.

 Mag. Marjeta Novak, moderatorka v delu vključevanja prebivalstva v vizijo Slovenije 2050

Predsednica Društva moderatorjev Slovenije

Certificirana profesionalna moderatorka