Kaj pa mene kliče v tej svetovni norišnici?

Živo

Zimo sem delno preživela v glavnem mestu Vietnama, kjer sem ekipi alternativne poslovne šole Knowmads Hanoi pomagala razvijati veščine povezovalne komunikacije in skupinskih procesov naslavljanja skupnih izzivov. Poslanstvo njihove kreativne »šole« (ki je po duhu zelo nasprotna hierarhičnim šolskim sistemom) me je ponovno podžgalo v tem, kako podpreti drug drugega, da najdemo svoje mesto (in mir) v »apokaliptični podobi sveta«, ko stari sistemi razpadajo, nove pa skupaj zarisujemo z vsako (ne)odločitvijo.

Kot moderatorka skupinskih procesov ustvarjanja želene prihodnosti sem se skozi leta naučila, da se spremembe na bolje zgodijo po vsaj dveh poteh: včasih načrtno – ko se zbere močno jedro ljudi, ki navdušijo še preostale ter skupaj dorečejo namen, vizijo, cilje, pot in načine sodelovanja; s sproženjem »krize«, ki ljudi poveže; s temu namenjenimi moderiranimi procesi, ki ljudi povežejo preko njihovih hrepenenj v konkretne akcije (ena odprta, skupnostna priložnost za prevetritev vaših sanj se ponuja že prihodnji teden) ... Spet drugič pa se spremembe zgodijo nepričakovano, misteriozno, skorajda po milosti – kot tisti metulj, ki prhutne na Aljaski, in povzroči razburkanje v Ljubljani. Po izpeljanem izobraževanju v podjetju se pojavi njegov solastnik, ki je pripravljen finančno komunikacijske delavnice za mlade v svojem domačem kraju. Na odprti delavnici se stkejo vezi, ki prerastejo v dolgoročna zavezništva in pogumne projekte. Beseda, ki mi jo slučajno izreče prijateljica, mi odpre popolnoma nov svet – in zaslišim svoje pravo ime/bitje v stvarstvu sveta.

Svet je postal predinamičen, prekompleksen, prenor, da bi se pustil ujeti v predpostavke in plane. Ali kot je zapel Lennon: »Življenje se zgodi, medtem ko planiram«.

In ravno ta norišnica – ko svet in sistemi, kakršne smo poznali, kolapsirajo -  bolj kot kdaj koli prej kliče po upočasnitvi, in stalnem prevpraševanju: v kaj pa jaz najgloblje verjamem? Kaj so moje referenčne točke v tem apokaliptičnem svetu – čisto moje, ne vsiljene od medijev, šefov ali staršev? Katere iskrice v meni imajo potencial, da zaplameni nekaj novega? Kaj je lahko moj dar in prispevek k skupnosti – in kdo so zavezniki na tej poti?

Gre za vprašanje »misije«, zaradi katere se v tem času znajdem na tem ovinku življenja; ne pa pričakovanih rezultatov. Le-ti že pridejo, dokler negujem notranji žar in iskrice; so pa v dinamičnem svetu vse bolj nepredvidljivi.

Konkretne akcije so lahko bodisi večjih magnitud (začeti »cerkev dialoga«, napisati knjigo, vzpostaviti alternativno šolo …) ali pa manjše – preživeti dan z begunskimi otroki, reči »hvala« gozdu, brez prekinjanja poslušati najstnika, si vzeti nekaj dni odmika v divjini.

Proaktivne kavarne, ki jih naše moderatorsko pleme skupaj z lokalnimi partnerji nudi kot prostor kristaliziranja idej ob pomoči skupnosti, so krasna priložnost za  bodisi prevetritev lastne ideje ali za podporo drugim – vse pa v ozračju naklonjene podpore. Naslednja priložnost je že prihodnji četrtek, 30. marca, ob 17.30 v kavarni Mestnega muzeja v Ljubljani udeležba brezplačna; vstopnica je dobra volja in pripravljenost skupno razvijati dobre ideje).

 

Marjeta

P. S: Če imate možnost svojim (ali nesvojim) otrokom omogočiti študij v alternativnih sistemih izobraževanja, ki gradijo na edinstvenih darovih posameznika ter v skladju s planetom, potem je tukaj nekaj odličnih opcij (čas je pa zrel, da tudi v Sloveniji rodimo kak prototip izobraževanja, kakršnega si želimo):

Knowmads Amsterdam

Knowmads Hanoi

Master's Degree in Strategic Leadership towards Sustainability

International Youth Initiative Programme

Gaia Education

Kaospilot

Schumacher College