Čeprav sem vajen delati s skupinami v mednarodnem okolju in se pri svojem delu srečujem z zelo raznolikimi kulturami, mi je vodenje treninga za mediatorje v Jangonu, Mjanmar/Burma, predstavljalo poseben izziv. Nekako si sploh nisem znal predstavljati tega treninga; že sama mjanmarska kultura in njihove vrednote so mi bile v dobršni meri neznanka, nejasen mi je bil tudi profil udeležencev (vedel sem zgolj, da prihajajo iz različnih nevladnih organizacij), nivo njihovega predznanja je bil tudi ena izmed ugank …

V tej praznini sem se še toliko bolj skrbno uravnotežil v usmeritvi, ki se jo po svojih najboljših močeh poskušam držati pri svojem delu, in to je:

-          da sem avtentičen pri izražanju sebe,

-          da sem empatičen pri doživljanju udeležencev

-          in da me vodi vprašanje: »Kako lahko pomagam, kako lahko podprem?«

In kot je nekako že postala redna praksa v primerih, ki predstavljajo neznanko, se je tudi ta trening izkazal za čudovito izkušnjo, polno odprtosti, povezanosti, sijočih oči in navdiha. Predvsem pa se je ponovno izkazalo, kako zelo podobni smo si tam spodaj pod površino bolj ali manj temne kože, bolj ali manj poševnih oči in pod vsemi kulturnimi, religioznimi, filozofskimi in generacijskimi razlikami.

Vsi, prav vsi hrepenimo po spoštovanju, po sprejetosti, po smislu, po povezanosti, ljubezni, zadovoljstvu. Vsi hodimo zvečer spat predelujoč naše bolečine in upanja, žalosti in zadovoljstva ter se zjutraj zbujamo z upanjem v svojo srečo in srečo svojih bližnjih. Vsi poskušamo osmisliti naša življenja in zadovoljiti naša hrepenenja ter potrebe.

Robert