Knjiga Starši nove generacije

Živo

 

Knjiga Starši nove generacije

 

 

Praktični priročnik, ki ponuja:

  • preskušena načela za soustvarjalno družinsko življenje,
  • iskrene zgodbe iz slovenske družine,
  • ideje za prenos v prakso: aktivnosti, ki jih lahko počnemo bodisi sami, s partnerjem ali skupaj z otroki.

Avtorja: Marjeta Novak in Robert Kržišnik

Knjiga je na prodaj v bolje založenih knjigarnah in v spletni trgovini.

Več o knjigi:

Zakaj še ena knjiga o starševstvu?

Starševstvo verjetno še nikoli ni bilo tako zahtevno, kot je danes. Potrošništvo, svobodna izbira, internet in z njim interaktivnost so za današnje otroke kot zrak, ki ga dihajo. Zato ni čudno, da od staršev pričakujejo več kot katerakoli generacija v zgodovini: želijo, da jih jemljemo resno, spodbujamo njihovo edinstvenost in jih enakovredno vključujemo v večje družinske odločitve.

Zato potrebujemo novi vzorec starševstva, ki ga šele odkrivamo in raziskujemo. Tudi s pomočjo knjige Starši nove generacije.

Pobude za pisanje so prišle pravzaprav od drugih staršev, in sicer po več poteh: najprej s strani naših prijateljev, ki jih je pritegnil zdaj že legendarni razpored gospodinjskih del na omarici v naši kuhinji. Ko začneva razlagati, kako smo prišli do njega, se sproži plaz vprašanj. Dodatna spodbuda je prišla iz »službenega« okolja: medtem ko v podjetjih in organizacijah izvajava delavnice o vodenju sodelavcev, timskem sodelovanju, razumevanju različnih (sub)kultur in ustvarjalnem reševanju problemov, naju v odmorih vse več staršev potegne na stran in pove, da kar jih resnično teži, niti niso sodelavci, pač pa odnos z lastnimi otroki, in ali lahko pomagava s kakšnim nasvetom. In tretjič – zamisel za to knjigo je nastala v pogovoru z vse več starši, ki čutimo, da prihaja nek novi čas, ko si ljudje, še posebej pa mladi in otroci, želimo sodelovanja in soustvarjanja, ne pa zapovedovanja in slepega uboganja.

Največja vrednost knjige pa je morda v tem, da se vsako poglavje zaključi s konkretnimi idejami in orodji, kako navdih iz knjige udejaniti v praksi: od primerov pisnih dogovorov z otroki, načrta skrbi zase (= preutrujenega starša) do napotkov za redne družinske sestanke, na katerih prevetrujemo svoje sobivanje.

Za koga?

Knjiga Starši nove generacije za vas je zanimiva, če:

  • neizmerno ljubite svoje otroke, vendar nočete biti njihovi sluge,
  • si želite z otroki sodelovati, ne pa se vojskovati,
  • želite podpreti otroke v smeri samostojnega, odgovornega ter smisla in radosti polnega življenja.

Knjiga za vas ni zanimiva, če:

  • vas zanima predvsem vzgojiti pridne, ubogljive in nemoteče otroke.

Knjiga je zlasti primerna za starše šolajočih se otrok (od 5. do 20. leta).

Ker je v njej veliko praktičnih orodij, ki jih sicer poznamo iz organizacijskega življenja (ustvarjanje vizije, družinskih vrednot, redno sestankovanje, zamislek nad lastno kulturno in generacijsko pogojenostjo, načela reševanja sporov in raziskovanja neizkoriščenih osebnih in družinskih potencialov ...), knjigo - poleg žensk, tipičnih bralk tovrstnega čtiva - zelo radi vzamejo v roke tudi očetje.

 

O KNJIGI

Knjiga gradi na upoštevanju potreb tako otrok kot odraslih, in zato ponuja srednjo pot med preveč avtoritarnim in preveč permisivnim starševstvom.
izr. prof. dr. Metka Kuhar, Fakulteta za družbene vede

Odzivi staršev:

"Ob vabilu na predstavitev knjige sem začutil, da je vsebina vredna mojega časa. Že z lepim oblikovanjem me je na predstavitvi prijazno vabila v odstiranje družinskih izkušenj Roberta in Marjete. Po vpogledu v par poglavij, je knjiga zamenjala lastnika. In v naslednjih dveh dneh sem celotno vsebino ponotranjil in ob zaključku zavzdihnil: "To je zlata knjiga za vsako družino - še posebej slovensko". Sporočila opisujejo vrsto družinskih izkušenj, kako presegati lastne vzorce, zadrege in strahove. Primeri slikajo in utrjujejo samozavest vsakega starša in otroka skozi mnoštvo vsakodnevnih samostojnih in skupnih opravil v različnih starostnih in razvojnih fazah. In ne nazadnje, knjiga je odličen pripomoček tudi za otroke, ki žele pomagati sebi in staršem v prijetnejše družinsko vzdušje, saj lahko z njeno pomočjo skupno dosežejo drugačne vizije, vrednote, meje, besedno in čustveno izražanje staršev ... za srečnejši skupni dom. Naj parafraziram Brechta: Knjiga je družinsko zdravilo, zato njena sporočila udejanite."

Janko Lah, Agora

 

 "Zdi se mi, da si mnogo staršev naše (x) generacije zelo prizadeva za vzpostavitev harmoničnih odnosov v družini, pri tem pa pogosto spregleda resnične potrebe ene ali druge strani. Čeprav imam že odrasli hčeri, mi je knjiga prava razsvetlitev pogledov na vzpostavljanje medsebojnih odnosov. Všeč mi je, ker izhaja iz bogatih in raznolikih izkušenj obeh avtorjev, ki se ne postavljata na piedestal vzornih staršev( kar so se mnogi avtorji priročnikov, ki sem jih prebirala in se zato včasih počutila neučinkovito in zafrustrirano), temveč iščeta v vseh dejanjih, ki ne prinesejo želenih učinkov, globlje vzroke. Knjiga je zanimivo in napeto branje, kot kak roman. Všeč so mi tudi vaje, ki jih sproti tudi delam in so mi v veliko korist. Priporočam jo v branje vsem, ne le mladim staršem, ker je dragocen vzvod v razmišljanju in dejavnosti pri vzpostavljanju enakopravnih in zadovoljujočih odnosov za vse."

Polona Zupančič, Sedi5

 

"Knjiga me nagovarja iz več razlogov:

 (Uspešni) primeri v knjigi izhajajo iz njihove družine.

  1. Knjiga temelji na spoštljivih, sproščenih in sodelovalnih družinskih odnosih (kar je zapisano tudi v podnaslovu knjige)
  2. Knjiga močno temelji na sedanjih razmerah ter stanju v družbi in družinah. Ne vleče receptov iz preteklosti, je pa seveda usmerjena v reševanje trenutnih in konkretnih vzgojnih izzivov."

Danilo Kozoderc, Modra hiška

 

"Jezik je izpiljen in lep, teorija in praksa se krasno, življenjsko in uporabno prepletata, izpostavljata najaktualnejše probleme, iskrenosti ne manjka na nobeni strani in v nobeni izjavi, subtilnosti uvidov in čisto človeške "zmotljivosti", ki se nikdar ne neha, je tudi ravno toliko, kot jih je v življenju realno. Ena sama majčkena malenkost me je pa v njej vendarle zmotila: da vaju kot staršev ni na tistih tabelicah."

Mojca Grešak

 

"Knjiga Starši nove generacije se me je dotaknila s svojo svežino in pragmatičnostjo ter zelo nazorno razumljivostjo, ki staršem poda jasna izhodišča za odnos z otroki in na sploh v družini. V primerjavi z ostalimi vzgojnimi knjigami se mi zdi njena prednost ravno jasnost, preizkušenost v konkretnih primerih in utmeljenost v občečloveških potrebah, katerih prepoznavanje nam omogoča stik s sabo in z drugimi. Knjiga v meni obuja lepoto odnosov in skupnega življenja, ki so možni in si jih vsi (vsaj po mojem) zelo želimo. Vse izgleda tako enostavno, ker so izhodišča in namen našega početja jasno predstavljena, čeprav v praksi to še vedno ne izključuje bolečih trenutkov nerazumevanja in konfliktov ... normalno da ne, saj nismo popolni. Vendar izgleda možno - da, kljub različnim potrebam in različnim osebnostim se je možno imeti lepo in v družinski skupnosti živeti svobodno življenje, brez strahu pred kritiko, raznoraznim diagnosticiranjem, delati napake in se na njih svobodno in brez sramu učiti, si dovoliti in se naučiti iskati Sebe, svoj smisel, svojo srečo in svoje poslanstvo. Hvala za ta biser."

Natalija Vrhunc


Iz novinarskih recenzij:

Aktualen priročnik Starši nove generacije je sestavljen premišljeno in privlačno. Še zdaleč ne suhoparni teoriji sledijo preverjena orodja za prenos načel v prakso, nadvse dobrodošli pa so tudi opisi osebnih izkušenj in reševanj nesoglasij (na primer večerni prihodi domov)  ... Poglobitev v dobrih 170 strani dolgo branje pa bi pripomogla tudi k razmisleku nadrejenih o njihovem odnosu do delavcev in pedagogov (predvsem del o šoli) do učencev. Sporočilo knjige morda še najbolj povzame zapis o poglavju o potrebah in strategijah: »Zgolj zato, ker je otrok še majhen in nesamostojen, in zgolj zato, ker smo mi dlje časa na tem svetu, ni njegovo življenje nič manj pomembno od našega in tudi njihove potrebe niso nič manj vredne od naših.«
Aktualen in zelo uporaben priročnik, pisan za slovensko kulturno okolje, bo spremenil vaš odnos do otrok in vzgoje.

Natalija Mljač, Slovenske novice, 15. decembra 2010 (»Starši nove generacije«)


Robert Kržišnik in Marjeta Novak, avtorja novega priročnika Starši nove generacije, med drugimi odgovori ponujata tudi tega, kako najti ravnovesje med starševskim posredovanjem vrednot in spoštovanjem otrokove avtonomnosti ter dostojanstva. Po izkušnjah, ki sta jih pridobila z vzgojo treh otrok, sta prepričana, da vrednot ne vsiljujemo s pridigarskimi besedami, ampak se kažejo v naših dejanjih. Menita, da so vsaka težava, dilema ali krizna situacija, v kateri se znajde vsaj en član družinskega spleta, priložnost za oblikovanje vrednot.

Melanija Končina Boltin, revija Poslovna asistenca, december 2010 (»Še ena knjiga o starševstvu? Ta je prava!«)

 

V knjigi se avtorja osredotočata na slovensko okolje (mit o požrtvovalnem staršu, koristnost kaznovanja in podobno) ter dajeta praktične nasvete za delovanje sodobne družine od razporejanja gospodinjskih opravil do usklajevanja družinskega in poslovnega življenja. Novakova poudarja, da je veščine usklajevanja delovnega tima v službi možno učinkovito prenesti tudi v družinsko okolje.

Dunja Turk, Finance, 24. decembra 2010 (»Družino organizirajte kot delovni tim«)

 

Robert Kržišnik in Marjeta Novak, psiholog in komunikologinja, v svoji knjigi Starši nove generacije odpirata vprašanja, kako otroke najbolje opremiti za suvereno, ustvarjalno in sočutno spoprijemanje  s sedanjimi in prihodnjimi izzivi. Knjiga bralce nagovarja skozi  žive zgodbe iz sestavljene družine, ponuja pa tudi praktično orodje za prenos dialoških načel v družinski vsakdan.

Revija Jana, 14. december 2010 (»Starši nove generacije«)

 

V Starših nove generacije ni najti vzgojnih receptov, temveč le vrsto razmislekov in predlogov, kako graditi kvaliteten odnos s svojimi otroki, brez pretenzij, da obstajajo popolne rešitve in popolni starši. Novakova in Kržišnik opozarjata, da ima zlasti demokratizacija informacij, ki jih prinaša internet, neposreden vpliv na demokratizacijo odnosov. Tako kot Juul ugotavljata, da koncept klasične avtoritete, »ki ve, kaj je najbolje za otroke«, in zahteva podrejanje in ubogljivost, me deluje več ne v družini ne v šoli. ... Teme, ki se jih lotevata, so skupne večini sodobnih družin: kako postavljati meje, kdaj reči otroku ne, kako reševati dileme glede uporabe računalnika, zbujanja, spoštovanja dogovorov, uspeha v šoli ... Svojih rešitev pa, kot rečeno, ne absolutizirata, temveč le ponujata v razmislek.

Ranka Ivelja, Dnevnik, 13. december 2010  (»Starši nove generacije«)

 

ODLOMKI

Ko je Robert v šolah in vrtcih staršem predaval o neznanskem vplivu, ki ga ima starševska vzgoja na otrokovo psiho, je mnoge starše zaskrbelo, da so nevede nepopravljivo prizadeli otrokovo samopodobo in da bo zaradi njih otrok vse življenje trpel uničujoče posledice. Zanimalo jih je, kako lahko presodijo, ali je njihov vpliv na otroke pretežno blagodejen ali škodljiv. Robertov odgovor je bil preprost: »Spomnite se, o čem razmišljate in o čem se pogovarjate zvečer, po bitki. Ko so otroci končno pospali, vi pa imate poplavljeno kopalnico, hiša je videti, kot da se je v njej nekdo igral z eksplozivom, po stenah in tleh jedilnice so madeži špinače in juhe, s partnerjem sta na robu živčnega zloma, čaka pa vas še pospravljanje pozno v kratko noč. Zjutraj pa nova runda. Ko takrat komentirata večer, ali govorita o tem, kako nevrotične, nemogoče, hiperaktivne, podivjane, neubogljive in nasploh grozne otroke imata? Če da, potem bi bilo verjetno dobro, da resno razmislita o svojih starševskih vrednotah in vizijah. Če pa se zvečer sprašujeta, kje ga vidva lomita, česa se morata vidva naučiti, kaj lahko vidva naredita drugače, da se boste na koncu vsi imeli lepo ter zaključili dan v prijetni energiji – v tem primeru prevzemata polno odgovornost za svoje starševstvo in sta verjetno kar na dobri poti.«
(Starši nove generacije, stran 12.)

- - -

Ko smo v naši sestavljeni družini začeli živeti skupaj, je naenkrat nastala živahna družinska scena: s seboj nisva prinesla le svojih otrok, kosov pohištva in navdušenja nad novim začetkom, temveč tudi nezavedne »resnice«, kaj je pri ravnanju z otroki prav in kaj narobe: eden bi pustil otroka doma ob prvem kašlju, drugi je zagovarjal prepričanje, da se otrok utrdi ravno s tem, da gre kljub kašlju v šolo. Eden je vztrajal, naj otroci vse matematične pojme do potankosti razumejo, drugi je menil, naj se otroci predvsem igrajo. Eden ni toleriral niti najmanjše otroške laži, drugi je verjel, da so poskusi laži pač stopnja raziskovanja življenja in odnosov v teh letih.
Spisek situacij, na katere sva gledala različno, je bil zelo dolg, in kljub najinim prizadevanjem se ni krajšal, ravno nasprotno, z dnevno novimi izzivi je postajal vse obsežnejši. Oba sva starševstvo jemala zelo resno, zato sva se o vsaki dilemi poglobljeno pogovarjala in si prizadevala slišati drug drugega. Za to sva porabila vedno več napora in časa, a sva bila ob koncu vsake »bitke« vse bolj izmozgana. Nizka energija, v kateri so se najini pogovori končali, nama je dala vedeti, da je z najinim pristopom očitno nekaj narobe. Poskušala sva pogledati globlje, v drobovje vseh najinih dilem, in prišla do vprašanja, ki je dodobra pretreslo vse najine dotedanje pristope: kaj je sploh najino starševsko poslanstvo? Kakšna je pravzaprav najina naloga? Kaj je smisel in namen najinega sostarševstva? To vprašanje je bilo resnično prelomno. Ko sva se dokopala do odgovora nanj, sva dobila tudi smernice za reševanje večine dilem, ki so se pojavljale iz dneva v dan. Odtlej so bili odgovori na najine starševske dileme le še izpeljanke odgovora na temeljna vprašanja o najinem poslanstvu, viziji in vrednotah.
(Starši nove generacije, stran 33 - skrajšano.)

- - -

Ker je otrok v podrejenem položaju, venomer preti nevarnost, da naša komunikacija z njim ne bo enakovredna in da se bo počutil utesnjenega, nemočnega, ujetega, morda pa tudi osramočenega, prizadetega, žalostnega ipd. Zato se zavestno potrudimo, da z njim komuniciramo na način, ki mu bo omogočal ohraniti svoje dostojanstvo. V nasprotnem primeru se bo zaprl vase in z reševanjem konflikta bo konec. Nikar ne razrešujmo konflikta pred drugimi ali v kako drugače stresnih situacijah, temveč poskrbimo za okoliščine, v katerih se bosta lahko oba dobro počutila.
Hči je na obiskih pri prijateljih in sošolcih spoznala, kako zelo pomembno je varovati otrokovo dostojanstvo. Začela je ceniti Robertov pristop: kadar ima naša najstnica pri sebi prijatelje in so tako glasni, da motijo preostalo družinsko skupnost, ji Robert po telefonu pošlje sporočilo, v katerem jo prosi, naj pride do njega, da se o nečem na hitro pogovorita. V naslednjih minutah hči najde hipec, ko lahko zapusti prijatelje, in se z očetom v miru ter daleč od oči in ušes drugih pogovori o tem, kar se dogaja. Kot sama pravi, pa te prakse starši njenih prijateljev večinoma ne poznajo – pogosto svoje otroke grajajo in sramotijo v navzočnosti vseh ostalih, pri čemer je zelo težko pri srcu vsem prisotnim, kaj šele oštevancu samemu.
(Starši nove generacije, stran 101.)

---

Šola je za mnoge starše eden največjih preizkusnih kamnov starševske vizije. V nasprotju z gospodinjstvom, kjer se urimo predvsem v medosebnem sodelovanju v družinskem krogu, na omejenem in zato obvladljivem prostoru, pa tematika šolanja zaobsega razvoj otrokovih potencialov za soustvarjanje v širši družbi, zaradi česar so posledice bolj dolgoročne, vprašanja kompleksnejša, odgovori pa manj premočrtni.
Šolski sistem bi v popolnem svetu zasledoval naslednje cilje:

  • prepoznaval in razvijal bi otrokove edinstvene darove,
  • skrbel bi za uravnotežen telesni, čustveni, mentalni in duhovni razvoj mladih,
  • spodbujal bi otroke k raziskovanju, postavljanju vprašanj, ustvarjalnemu mišljenju,
  • podpiral bi otroke pri samostojnem in skupinskem reševanju izzivov v smeri trajnostnega razvoja posameznika in skupnosti.

Izzivi, s katerimi se naša družba dandanes srečuje – od gospodarskih, družbenih, okoljskih do duhovnih – so tako obsežni in kompleksni, da jih bo mogoče rešiti le z vključevanjem raznovrstnih perspektiv, zamisli, veščin in znaj. Šolski sistem bi zato moral načrtno razvijati veščine sodelovalnega ustvarjanja inovativnih rešitev na podlagi enakovrednega in spoštljivega dialoga.

Za naš šolski sistem pa se zdi, da se je zataknil nekje v devetnajstem stoletju, ko je bila na pohodu industrijska doba. Takrat je bil cilj šole proizvajati posameznike, ki bodo zapolnili mesta za tekočim trakom – in najbolj idealni so bili tisti učenci, ki so bili ubogljivi, pridni, disciplinirani in molčeči.
Čeprav živimo v zelo drugačnih časih, pa slovenski šolski sistem še vedno izrazito nagrajuje te iste lastnosti: zgledni učenci so tisti, ki čim bolj natančno ponovijo od učitelja posredovano eno in edino resnico; ki nobene učiteljeve besede ali dejanja ne postavijo pod vprašaj; ki ne izstopajo, ampak so čim bolj podredljivi in nemoteči.
(Starši nove generacije, stran 141.)

- - -

Ko se spominjava let, preživetih z otroki, nama vedno znova stopa pred oči dragocenost rednih načrtovanih srečanj z vsemi družinskimi člani. Če bi imela možnost zavrteti čas nazaj, bi bilo teh srečanj še več, predvsem pa bi z njimi začela že veliko prej – tako pa so se, kot toliko drugih biserov, porodila iz bolečine, ko nam velikokrat ni uspelo negovati želene povezanosti; podobno kot v mnogih družinah smo v poplavi službenih in šolskih obveznosti, krožkov in hobijev, obiskov in nakupov le težko našli čas za skupno večerjo, kaj šele za iskren pogovor. Do tega je prišlo ponavadi šele takrat, ko so se zamere že zelo zaostrile.
Redni in načrtovani pogovori so priložnost, ko se otroci odprejo in o stvareh, ki jih zanimajo ali tarejo, spregovorijo, še preden se te iz majhnega strahu razvijejo v veliko problemsko pošast. Ti pogovori pomenijo tudi priložnost, ko v odprtem, spodbudnem in konstruktivnem dialogu skupno motrimo naše sobivanje in sodelovanje ter ustvarjamo načine, kako v prihodnje ob medsebojni podpori še bolje zadovoljevati naše potrebe.
So pa tudi naložba v prihodnost: če otroke že od malega vključujemo v ustvarjanje družinskih načrtov, s tem neposredno zadovoljujemo njihove potrebe po svobodi in vplivu; in zelo verjetno je, da bodo kot najstniki bolj odprti in konstruktivni, saj se jim ne bo treba na silo boriti za svoj prav. Ravno nasprotno – preko sodelovalnih procesov v okviru družine se naučijo izražati in argumentirati svoje interese ter jih konstruktivno soočati z interesi drugih. Pridobijo tudi zdravo mero samozavesti, kar je morda najbolj dragocena stranska posledica ur, ki so jih preživeli v družinskih pogovorih.Nenazadnje sodelovalni procesi otroke vzgajajo tudi za proaktivno vplivanje na družbeno dogajanje: za to, da bodo zaznavali neravnotežja in krivice v svoji okolici ter si proaktivno prizadevali za solidarnejše sobivanje; da bodo znali prisluhniti nasprotujočim si interesom, v njih razbrati globlje potrebe in iz njih iskati presežne rešitve; da bodo postavljali pod vprašaj preizkušene načine mišljenja in delovanja, predsodke in predpostavke ter premikali meje najprej v glavah, nato pa tudi v okolici.
(Starši nove generacije, stran 159.)

 

 

Ko je Robert v šolah in vrtcih staršem predaval o neznanskem vplivu, ki ga ima starševska vzgoja na otrokovo psiho, je mnoge starše zaskrbelo, da so nevede nepopravljivo prizadeli otrokovo samopodobo in da bo zaradi njih otrok vse življenje trpel uničujoče posledice. Zanimalo jih je, kako lahko presodijo, ali je njihov vpliv na otroke pretežno blagodejen ali škodljiv. Robertov odgovor je bil preprost: »Spomnite se, o čem razmišljate in o čem se pogovarjate zvečer, po bitki. Ko so otroci končno pospali, vi pa imate poplavljeno kopalnico, hiša je videti, kot da se je v njej nekdo igral z eksplozivom, po stenah in tleh jedilnice so madeži špinače in juhe, s partnerjem sta na robu živčnega zloma, čaka pa vas še pospravljanje pozno v kratko noč. Zjutraj pa nova runda. Ko takrat komentirata večer, ali govorita o tem, kako nevrotične, nemogoče, hiperaktivne, podivjane, neubogljive in nasploh grozne otroke imata? Če da, potem bi bilo verjetno dobro, da resno razmislita o svojih starševskih vrednotah in vizijah. Če pa se zvečer sprašujeta, kje ga vidva lomita, česa se morata vidva naučiti, kaj lahko vidva naredita drugače, da se boste na koncu vsi imeli lepo ter zaključili dan v prijetni energiji – v tem primeru prevzemata polno odgovornost za svoje starševstvo in sta verjetno kar na dobri poti.«
(Starši nove generacije, stran 12.)

- - -

Ko smo v naši sestavljeni družini začeli živeti skupaj, je naenkrat nastala živahna družinska scena: s seboj nisva prinesla le svojih otrok, kosov pohištva in navdušenja nad novim začetkom, temveč tudi nezavedne »resnice«, kaj je pri ravnanju z otroki prav in kaj narobe: eden bi pustil otroka doma ob prvem kašlju, drugi je zagovarjal prepričanje, da se otrok utrdi ravno s tem, da gre kljub kašlju v šolo. Eden je vztrajal, naj otroci vse matematične pojme do potankosti razumejo, drugi je menil, naj se otroci predvsem igrajo. Eden ni toleriral niti najmanjše otroške laži, drugi je verjel, da so poskusi laži pač stopnja raziskovanja življenja in odnosov v teh letih.
Spisek situacij, na katere sva gledala različno, je bil zelo dolg, in kljub najinim prizadevanjem se ni krajšal, ravno nasprotno, z dnevno novimi izzivi je postajal vse obsežnejši. Oba sva starševstvo jemala zelo resno, zato sva se o vsaki dilemi poglobljeno pogovarjala in si prizadevala slišati drug drugega. Za to sva porabila vedno več napora in časa, a sva bila ob koncu vsake »bitke« vse bolj izmozgana. Nizka energija, v kateri so se najini pogovori končali, nama je dala vedeti, da je z najinim pristopom očitno nekaj narobe. Poskušala sva pogledati globlje, v drobovje vseh najinih dilem, in prišla do vprašanja, ki je dodobra pretreslo vse najine dotedanje pristope: kaj je sploh najino starševsko poslanstvo? Kakšna je pravzaprav najina naloga? Kaj je smisel in namen najinega sostarševstva? To vprašanje je bilo resnično prelomno. Ko sva se dokopala do odgovora nanj, sva dobila tudi smernice za reševanje večine dilem, ki so se pojavljale iz dneva v dan. Odtlej so bili odgovori na najine starševske dileme le še izpeljanke odgovora na temeljna vprašanja o najinem poslanstvu, viziji in vrednotah.
(Starši nove generacije, stran 33 - skrajšano.)

- - -

Ker je otrok v podrejenem položaju, venomer preti nevarnost, da naša komunikacija z njim ne bo enakovredna in da se bo počutil utesnjenega, nemočnega, ujetega, morda pa tudi osramočenega, prizadetega, žalostnega ipd. Zato se zavestno potrudimo, da z njim komuniciramo na način, ki mu bo omogočal ohraniti svoje dostojanstvo. V nasprotnem primeru se bo zaprl vase in z reševanjem konflikta bo konec. Nikar ne razrešujmo konflikta pred drugimi ali v kako drugače stresnih situacijah, temveč poskrbimo za okoliščine, v katerih se bosta lahko oba dobro počutila.
Hči je na obiskih pri prijateljih in sošolcih spoznala, kako zelo pomembno je varovati otrokovo dostojanstvo. Začela je ceniti Robertov pristop: kadar ima naša najstnica pri sebi prijatelje in so tako glasni, da motijo preostalo družinsko skupnost, ji Robert po telefonu pošlje sporočilo, v katerem jo prosi, naj pride do njega, da se o nečem na hitro pogovorita. V naslednjih minutah hči najde hipec, ko lahko zapusti prijatelje, in se z očetom v miru ter daleč od oči in ušes drugih pogovori o tem, kar se dogaja. Kot sama pravi, pa te prakse starši njenih prijateljev večinoma ne poznajo – pogosto svoje otroke grajajo in sramotijo v navzočnosti vseh ostalih, pri čemer je zelo težko pri srcu vsem prisotnim, kaj šele oštevancu samemu.
(Starši nove generacije, stran 101.)

---

Šola je za mnoge starše eden največjih preizkusnih kamnov starševske vizije. V nasprotju z gospodinjstvom, kjer se urimo predvsem v medosebnem sodelovanju v družinskem krogu, na omejenem in zato obvladljivem prostoru, pa tematika šolanja zaobsega razvoj otrokovih potencialov za soustvarjanje v širši družbi, zaradi česar so posledice bolj dolgoročne, vprašanja kompleksnejša, odgovori pa manj premočrtni.
Šolski sistem bi v popolnem svetu zasledoval naslednje cilje:

  • prepoznaval in razvijal bi otrokove edinstvene darove,
  • skrbel bi za uravnotežen telesni, čustveni, mentalni in duhovni razvoj mladih,
  • spodbujal bi otroke k raziskovanju, postavljanju vprašanj, ustvarjalnemu mišljenju,
  • podpiral bi otroke pri samostojnem in skupinskem reševanju izzivov v smeri trajnostnega razvoja posameznika in skupnosti.

Izzivi, s katerimi se naša družba dandanes srečuje – od gospodarskih, družbenih, okoljskih do duhovnih – so tako obsežni in kompleksni, da jih bo mogoče rešiti le z vključevanjem raznovrstnih perspektiv, zamisli, veščin in znaj. Šolski sistem bi zato moral načrtno razvijati veščine sodelovalnega ustvarjanja inovativnih rešitev na podlagi enakovrednega in spoštljivega dialoga.

Za naš šolski sistem pa se zdi, da se je zataknil nekje v devetnajstem stoletju, ko je bila na pohodu industrijska doba. Takrat je bil cilj šole proizvajati posameznike, ki bodo zapolnili mesta za tekočim trakom – in najbolj idealni so bili tisti učenci, ki so bili ubogljivi, pridni, disciplinirani in molčeči.
Čeprav živimo v zelo drugačnih časih, pa slovenski šolski sistem še vedno izrazito nagrajuje te iste lastnosti: zgledni učenci so tisti, ki čim bolj natančno ponovijo od učitelja posredovano eno in edino resnico; ki nobene učiteljeve besede ali dejanja ne postavijo pod vprašaj; ki ne izstopajo, ampak so čim bolj podredljivi in nemoteči.
(Starši nove generacije, stran 141.)

- - -

Ko se spominjava let, preživetih z otroki, nama vedno znova stopa pred oči dragocenost rednih načrtovanih srečanj z vsemi družinskimi člani. Če bi imela možnost zavrteti čas nazaj, bi bilo teh srečanj še več, predvsem pa bi z njimi začela že veliko prej – tako pa so se, kot toliko drugih biserov, porodila iz bolečine, ko nam velikokrat ni uspelo negovati želene povezanosti; podobno kot v mnogih družinah smo v poplavi službenih in šolskih obveznosti, krožkov in hobijev, obiskov in nakupov le težko našli čas za skupno večerjo, kaj šele za iskren pogovor. Do tega je prišlo ponavadi šele takrat, ko so se zamere že zelo zaostrile.
Redni in načrtovani pogovori so priložnost, ko se otroci odprejo in o stvareh, ki jih zanimajo ali tarejo, spregovorijo, še preden se te iz majhnega strahu razvijejo v veliko problemsko pošast. Ti pogovori pomenijo tudi priložnost, ko v odprtem, spodbudnem in konstruktivnem dialogu skupno motrimo naše sobivanje in sodelovanje ter ustvarjamo načine, kako v prihodnje ob medsebojni podpori še bolje zadovoljevati naše potrebe.
So pa tudi naložba v prihodnost: če otroke že od malega vključujemo v ustvarjanje družinskih načrtov, s tem neposredno zadovoljujemo njihove potrebe po svobodi in vplivu; in zelo verjetno je, da bodo kot najstniki bolj odprti in konstruktivni, saj se jim ne bo treba na silo boriti za svoj prav. Ravno nasprotno – preko sodelovalnih procesov v okviru družine se naučijo izražati in argumentirati svoje interese ter jih konstruktivno soočati z interesi drugih. Pridobijo tudi zdravo mero samozavesti, kar je morda najbolj dragocena stranska posledica ur, ki so jih preživeli v družinskih pogovorih.Nenazadnje sodelovalni procesi otroke vzgajajo tudi za proaktivno vplivanje na družbeno dogajanje: za to, da bodo zaznavali neravnotežja in krivice v svoji okolici ter si proaktivno prizadevali za solidarnejše sobivanje; da bodo znali prisluhniti nasprotujočim si interesom, v njih razbrati globlje potrebe in iz njih iskati presežne rešitve; da bodo postavljali pod vprašaj preizkušene načine mišljenja in delovanja, predsodke in predpostavke ter premikali meje najprej v glavah, nato pa tudi v okolici.
(Starši nove generacije, stran 159.)

KAKO DO KNJIGE?

Cena v knjigarnah: 25 EUR

Cena pri založniku (Humus): 20 EUR (+ 3 EUR poštnine)

Naročilo: info@humus.si

 

Marjeta in Robert