Na konferenci Organisational Development World Summit avgusta 2010 sem spoznala skupino nizozemskih svetovalcev, ki promovirajo “slow management”: namesto “fast managementa”, uprtega v kratkoročne dobičke, pozornost posvečajo kakovosti (izdelkov/storitev/dela/sodelovanja/življenja), dolgoročnim koristim (namesto kratkoročnim profitom) ter raznolikim deležnikom (ne pa zgolj delničarjem). Na kratko: gre za sprejemanje modrejših poslovnih odločitev, ki služijo dobrobiti človeka, denarnice in planeta.

Te dni pa sem prišla v stik z številnimi podobnimi “pozivi za upočasnitev” (po modelu slow food): “slow money”, “slow travel”, “slow reading”… Pravzaprav gre za pravo gibanje, ki prevprašuje mentaliteto nenehnega brzenja, hitrih odločitev in občutka praznine navkljub prepolnemu urniku.

Tudi naši mesečni skupinski dialogi so povabilo k zavestnemu nedelovanju ter upočasnitvi misli, ko se odpre prostor za poglobljeno refleksijo sebe in svojega delovanja v svetu.