Živo

 
Razvrsti po:
 
  • Kaj pa mene kliče v tej svetovni norišnici?

    Zimo sem delno preživela v glavnem mestu Vietnama, kjer sem ekipi alternativne poslovne šole Knowmads Hanoi pomagala razvijati veščine povezovalne komunikacije in skupinskih procesov naslavljanja skupnih izzivov. Poslanstvo njihove kreativne »šole« (ki je po duhu zelo nasprotna hierarhičnim šolskim sistemom) me je ponovno podžgalo v tem, kako podpreti drug drugega, da najdemo svoje mesto (in mir) v »apokaliptični podobi sveta«, ko stari sistemi razpadajo, nove pa skupaj zarisujemo z vsako (ne)odločitvijo.
     
  • Prevratniško pozitiven pogled na vizijo Slovenije 2050

    Vizija Slovenije 2050 je bila prvi pogumen poskus vlade vključiti večje število deležnikov (predstavnikov interesnih skupin) in posameznikov v soustvarjanje želene skupne prihodnosti. Ko je bila vizija objavljena, je bil odziv javnosti in medijev predvidljiv (in, ja, tipično slovenski): predstavljene so bile negativne plati procesa, spregledani pa inovativni, za slovensko družbeno okolje prebojni momenti, ki bi jih bilo vredno razvijati naprej.
     
  • Pogum za nova prijateljstva

    Ko sta jeseni priletela v Ljubljano moderatorska kolega iz Evropske komisije, sem se ju že dneve prej veselila kot najdražjih prijateljev. Na neki točki mi je postalo jasno, da res sta prijatelja – čeprav tudi sodelavca v resnem in pomembnem projektu. Zasvetilo se mi je tudi, da se moja prijateljstva v zrelih letih porajajo drugače kot v mladih. In da so marsikatera od njih pravzaprav globlja od tistih z najdaljšim stažem.
     
  • Kakršen koli je že izziv, odgovor je vedno v skupnosti

    Te dni mineva eno leto, odkar smo z moderatorskimi kolegi izpeljali prvo odprto proaktivno kavarno. S cmočkom v grlu smo spremljali potek in odziv: bodo ljudje res prišli? Bodo pripravljeni deliti svoje sanje ali konkretne projekte s skupino neznancev? Bomo uspeli vzdrževati prostor navdiha – ne pa sesuvanja idej?
     
  • Iz cone udobja do zelenih delovnih mest

    V zaključnem delu 2. nacionalne konference Zelena delovna mesta se je običajen konferenčni prostor pretvoril v proaktivno kavarno, kjer so udeleženci prispevali ideje, kako oživiti in pozeleniti slovensko gospodarstvo. V pogovoru z Dnevnikovo novinarko je Marjeta takole popisala proces in izkušnjo ...
     
  • Kako do zaupanja, upanja in samozaupanja?

    Kako ustvariti sproščen, varen in spodbuden prostor, v katerem zaupanje (z)rase do te mere, da sproža upanje za lepšo prihodnost (ob tem pa požene še samouaupanje)? In kje se ta krog sploh začne ...? Spodbujanje sodelovalnih partnerskih in voditeljskih kompetenc je bil glavni namen odličnega treninga Art of Participatory Leadership v Planici konec maja 2014. Podtalni namen pa je bil - pognati upanje, zaupanje in samozaupanje. Bogato bero spoznanj in vtisov si lahko pogledate tukaj ...
     
  • V živo o nenasilni komunikaciji

    Namen nenasilne komunikacije (NNK) je preobrazba prevladujoče paradigme tekmovalnosti za premoč v paradigmo partnerstva. NNK poglabljan pristen stik s samim seboj, z drugimi in z življenjem nasploh ter tako deluje povezovalno v spektru raznovrstnih odnosov in interakcij – od zdravega notranjega dialoga s samim seboj do soustvarjalnih odnosov v družini, partnerstvu, delovnem okolju, izobraževalnih sistemih ter v intenzivno konfliktnih situacijah. Več pa v intervjuju Mateja Delakorde z Marjeto in Robertom.
     
  • Nič o nas brez nas!

    V začetku jeseni me je ena od nevladnih organizacij prosila za vodenje okrogle mize na temo popivanja mladih na javnih mestih. Na okroglo mizo so imeli namen povabiti šopek strokovnjakov – od šolnikov do policije. »Hm, kaj pa glas mladih??? Odločati o njih brez njih je milo rečeno impotentno,« sem pomislila in organizatorkam predlagala ...
     
  • Knjiga Starši nove generacije

    Knjiga o starševstvu za nove čase je konec je konec leta 2010 začela svojo pot med bralce. Prva zamisel za knjigo se je porodila na prednovoletnem srečanju decembra 2008, ko sva s poslovnimi partnerji, s katerimi redno sodelujeva, podelila najine izkušnje, katere dobre prakse iz delovnega okolja nam lahko pomagajo do prijetnejšega sodelovanja tudi v domačem družinskem krogu: od kristalizacije družinske vizije, usklajevanja raznoterih interesov do rednih sestankov, na katerih prevetrimo naše sodelovanje.
     
  • Skromnost in veličina hkrati

    Tri leta so minila, odkar sem na globalni konferenci o organizacijskem razvoju kupila knjigo The Circle Way – A Leader In Every Chair avtoric Christine Baldwin in Ann Linnea. Kmalu sem se udeležila njunih izobraževanj, kemija je stekla, in to poletje smo Christina, Ann, kolegica Natalija in jaz že skupno vodile izobraževanje za 30 moderatorjev dialoških krogov v Sloveniji. Kljub aktualni in relevantni tematiki pa sem se še več kot iz vsebine njunega dela naučila iz odnosa, ki ga gojita ne le do drugih, pač pa do sveta kot celote.
     
  • Virtualni coach za reševanje konfliktov je tu!

    Verjamem, da se vse pomembne stvari ustvarijo iz sanj o nečem, česar še ni, pa bi morda lahko bilo, in pa iz strasti, ki ustvarjalcu daje smisel in gonilno silo. Tudi ta izdelek se je rodil tako; iz strasti in iz sanj. In danes tega mojega "otroka" po dveh letih priprav pospremljam na pot. Prvih 48 ur je na voljo za brezplačno pokušino, nato pa je lahko vaš že za ceno nekaj kavic.
     
  • Ko podjetje ali ljudje ne tečejo več kot naoljena mašinerija

    V času gospodarske, družbene, okoljske in idejne krize je potreba po prenovi še večja kot običajno. Večji pa je tudi odpor do sprememb, saj se ljudje v nepredvidljivih časih čutimo še bolj ranljive in ogrožene, zato smo do novih pobud še toliko bolj nezaupljivi. Pritiski so torej večji, strahovi pa tudi. To je slaba novica. Obstaja pa tudi dobra.
     
  • Zakaj delaš, kar delaš?

    Kanadska kolegica, ki piše knjigo o ljudeh, ki jih njihovo delo resnično izpolnjuje, me je pred kratkim pobarala, zakaj počnem, kar počnem. Enega od dni, ki je bil za moje delo in življenje prelomen, se spominjam še danes. Na mednarodni medkulturni konferenci skoraj desetletje nazaj se je ena od vzporednih delavnic imenovala “dialoški proces”. Jasno mi je bilo, da moram biti tam, čeprav nisem prav vedela, o čem bo tekla beseda.
     
  • Odprtost za vplive

    Nedolgo nazaj sem spet delal s timom, s katerim delam kot timski coach že vrsto let. Zadnje čase me pokličejo predvsem tedaj, ko se morajo odločiti glede kake kompleksnejše zadeve, pri kateri se jim je v komunikaciji zataknilo. Pri svojem delu v vlogi moderatorja in mediatorja se držim načela, da najprej vzpostavimo medsebojno razumevanje, šele nato pa iščemo rešitve. Tako smo začeli s sociokratskim krogom: odprl sem prostor, v katerem je prav vsakdo izrazil svoje misli in občutke v zvezi s obravnavano zadevo, drugi pa so povzemali, kaj so slišali.
     
  • V frustriranosti se skriva moč

    Časi so težki, a zanimivi. Vabijo nas, da se osredotočimo na bistveno pri delu in življenju nasploh – vse drugo pa lahko odpade kot pisano listje jeseni. Eden od načinov, ki kaže, kaj je za nas res dragoceno, je frustrirajoč bes. V timih/organizacijah se ga je v teh kriznih časih nabralo že kar nekaj. Preskušeno veva, da je energijo, ujeto v besu, mogoče vpreči za doseganje sprememb v smeri, ki je blagodejna tako za organizacijo kot posameznika. Kako?
     
  • Kako razložiti facilitiranje očetu (ali šefu)

    Ko sem v Ženevi opravila certifikacijo za profesionalno moderatorko/facilitatorko (CPF – Certified Professional Facilitator), sem novico s ponosom povedala osemdesetletnemu očetu. Kljub trudu nikakor ni mogel razumeti, zakaj bi kdo na svetu sploh potreboval (in celo solidno plačal!) storitve nevtralnega moderiranja kompleksnih sestankov in drugih dogodkov. Kako torej v nekaj besedah zajeti bistvo moderiranja/facilitiranja, da ga razumeta ne le dedek in babica, pač pa tudi avtoritarni šef starega kova?
     
  • Pogovori v težkih časih

    Čas, v katerem živimo, zaznamuje tudi potreba po mnogih težkih pogovorih: kaj reči, ko odpuščam sodelavca? Kako povedati otroku, da imamo zaradi krize manj denarja za nenujne reči? Kako odgovoriti kot ponudnik blaga ali storitev, ko z vseh strani pritiskajo za popuste? Kako se postaviti zase, ko mi šef nalaga več in več dela? Pa pogovori s seboj: kaj mi je v tej fazi življenja resnično pomembno – imeti, biti, narediti – čemu pa se z lahkoto odrečem, saj me bolj obremenjuje kot resnično poživlja? V krizah se mdr. učimo tudi na novo pogovarjati, in to o težkih stvareh.
     
  • Načrtujemo sestanek ali rezultate?

    Na Štatenbergu je nekdo omenil uveljavljeno krilatico iz mreže Art of Hosting: ne načrtujmo sestanka – načrtujmo rezultate. Iz te perspektive je organizacija sestanka videti precej drugače, kot to običajno počnemo.
     
  • Drzniti si sanjati drugačno prihodnost

    Od 3. – 5. maja 2012 sem kot predavatelj in moderator sodeloval v Temišvari v Romuniji na evropskem kongresu na temo nenasilne komunikacije v šolstvu. Glavna tema kongresa je bila dialog kot izvor motiviranosti v izobraževanju. Skupaj s šolniki iz mnogi evropskih držav smo raziskovali načine in možnosti vzpostavljanja odprtega, dvosmernega dialoga med učitelji in učenci, v skladu z načeli nenasilne komunikacije (NNK ali izvorno NVC).
     
  • Kako smo preživeli moderatorsko učno vas na Štatenbergu

    Ko sem v začetku leta preko mednarodnih povezav dobila vabilo na eksperiment mreže Art of Hosting Meaningful Conversations, ki naj bi konec avgusta potekal na slovenskem Štatenbergu, sem se prijela za glavo. Ali organizacijska ekipa – sestavljena iz Novozelandke, Belgijke, Avstralca in Američana - sploh ve, kaj dela???? Kako bo dvorec, ki zadnjih 35 let propada, gostil več kot 100 ljudi z vsega sveta? Kar se je pred pol leta zdelo nemogoče, je na koncu uspelo fenomenalno. Zgodba, ki je lahko navdih za bodoče izzive.
     
  • S prvim človekom TESCA na delavnici osebne rasti

    Novembra 2011 sem se v Angliji udeležila poglobljene nadaljevalne delavnice o nenasilni komunikaciji. Eden od udeležencev, pardon, asistentov na delavnici je imel še posebej zanimivo ozadje. Malo je trajalo, da smo ga "odkrili". Pa gremo lepo po vrsti.
     
  • Ko v slovenščini zmanjka besed

    Pred časom smo se z odličnimi hrvaškimi kolegicami spraševale, kako v naša slovanska jezika prevesti 'appreciative inquiry' (AI): gre za raziskovanje vitalnih sil posameznika, tima, organizacije, družine, skupnosti; in sicer zato, da jih lahko zavestno mobiliziramo za ustvarjanje pozitivnih sprememb pri sebi in v okolici. AI je tako notranja naravnanost kot nabor metod in orodij, ki jih je mogoče uporabiti pri delu s posamezniki in skupinami. Nismo prišle daleč.
     
  • Kot nekdaj starešine v krogu

    Zadnje sončne dni pred jesenjo sem preživela v okolici Bruslja, kjer smo pod vodstvom izjemnega facilitatorskega para, Christine Baldwin in Ann Linnea (PeerSpirit.com), izpopolnjevali veščine facilitiranja »krogov«: krožno posedenih ljudi, ki želijo poglobljeno govoriti o temi, ki se jih vseh močno dotika. Zveni enostavno – izkušnja pa je velikokrat prebojna.
     
  • “Slow management” za modrejše odločitve

    Na konferenci Organisational Development World Summit avgusta 2010 sem spoznala skupino nizozemskih svetovalcev, ki promovirajo “slow management”: namesto “fast managementa”, uprtega v kratkoročne dobičke, pozornost posvečajo kakovosti (izdelkov/storitev/dela/sodelovanja/življenja), dolgoročnim koristim (namesto kratkoročnim profitom) ter raznolikim deležnikom (ne pa zgolj delničarjem). Na kratko: gre za sprejemanje modrejših poslovnih odločitev, ki služijo dobrobiti človeka, denarnice in planeta.
     
 
Prikaži strani