Zaslišati svojo pravo naravo

Slovenci imamo privilegij, da je divjina na dosegu 15-minutne vožnje od skorajda kjer koli. Narava ni le prostor telesne rekreacije, pač pa tudi re-kreacije oziroma re-invencije sebe: ljudje so že od pamtiveka načrtno zahajali v naravo, da bi zaslišali svojo pravo naravo. 

Nekatere teh praks obujamo za današnji kaotični čas:

(S)prehod z namero

Pogosto ko me »gnete« globlje vprašanje, se odpravim na (s)prehod v čim bolj neokrnjeno naravo. Po izročilu večtisočletnih praks spoštujem osnovna vodila, ki spodbujajo pristen dialog s seboj in z nečim večjim, kar simbolizira narava.

1. Jasno vprašanje

Vprašanje je portal, ki sproži notranjo evolucijo. Vredno si je vzeti čas in ga izčistiti: katero vprašanje me res nagovarja v tem trenutku ali v tej fazi življenja?

Nekaj primerov: Kaj lahko storim za izboljšanje odnosa z xy? V čem je globlji smisel te bolezni/izgube? Katero metaforo lahko uporabim za reševanje xx izziva? Katera večja zgodba se želi uresničiti preko mene, zdaj ko so otroci odleteli iz gnezda? Kaj vse bi jaz še lahko bila ali prispevala? Kaj ali kje je moj pravi dom? Kaj so skrite moči naše ekipe, ki jih še nismo prepoznali? Katera stara zgodba se poslavlja? Kaj jemljem v življenju kot samoumevno – a si želi biti pripoznano?

2. Prag za prehod v pretanjeno poslušanje

Ko izoblikujem jasno vprašanje, naredim simbolni prag – točko prehoda iz običajne v globljo  in razširjeno pozornost. Moja prava narava (ter zunanja narava, ki me obkroža) s tem dobita signal, da se večrazsežnostni dialog lahko začne. Lahko gre za fizični prag: npr. prestop čez ležeče deblo ali vejo na tleh; lahko je to pesem, gib ali kratka stoječa meditacija.

Vsekakor jasno obeležim prostor in čas, s katerima začenjam globlji pogovor s kozmosom o vprašanju, ki je v središču moje namere.

3. Trije tabuji

Večtisočletna izročila – od staroselskih ljudstev do krščanskih mistikov – vabijo k upoštevanju treh tabujev oziroma  odtegljajev, ki naj veljajo za čas pretanjenega dialoga s svojo pravo naravo v objemu divje narave:

  •  Hodimo sami, brez družbe človeka. Če se pojavi kak mimoidoči, ga prepoznamo kot del odgovora oziroma zgodbe, ki se razkriva o nas.
  • Brez hrane. Spočit želodec pomaga k bolj pretanjenem poslušanju, hkrati pa simbolno pokaže, da smo nekaj darovali v zameno za to, kar bomo prejeli.
  •  Brez strehe nad glavo. Neposreden stik z naravo razpira naše čute in nas poveže z globljo harmonijo vsega, kar obstaja. Tako lažje začutimo svoje mesto v veliki sliki življenja. Če nas zajame dež, si seveda poiščemo zatočišče ali vsaj nadenemo pripravljeno pelerino; vse je del odgovora oziroma zgodbe, ki se razkriva pred nami.

4. Poslušati z vsemi čuti

Potem ko z jasnim vprašanjem sprožim namero in prestopim prag, začnem pretanjeno poslušati. Včasih zaslišim odgovore »od znotraj« - kot bi mi jih nekdo prišepnil. Drugič skozi simbolne geste narave - veter, ki mi kaže pot naprej; list, ki mi pade na roko; strela, ki se nenadoma pojavi; podobe, ki jih uzrem na deblih. Včasih pa se usedem na prostor, ki me pokliče; naglas ali potiho izpovem svojo zgodbo: kaj me teži in po kateri jasnoti hrepenim.
Živali so prav tako sli s sporočili – tako tiste drobcene kot velike. So kot blagoslov na poti. Moja izkušnja je, da se tudi tiste, ki jih običajno označimo kot nevarne, obnašajo drugače kot ponavadi. Kot da se ugledamo v neki drugi, očem nevidni razsežnosti življenja.
Tudi če ne dobim jasnega odgovora, se zavem, da nisem sama – in da bo pomoč prišla v taki ali drugačni, morda nepričakovani obliki.

5. Zaključek in prehod nazaj

Ko imam občutek, da sem prejela dovolj – pa naj gre bodisi za jasen odgovor ali zgolj za polnost, ki se bo v odgovor artikulirala kasneje - takrat zavestno obeležim izhod iz stanja razširjenega zavedanja, gledanja in poslušanja v običajno pozornost ter se zahvalim za dialog. Idealno na istem mestu kot na štartu  ali z isto gesto kot na začetku. S tem dam sebi in nečemu večjemu od sebe vedeti, da se začasno poslavljam, in prehajam nazaj v običajen svet in običajno pozornost.

Divjina kot prostor obujanja življenjskega eliksirja

Kadar pa potrebujem večji odmik od džungle življenja, tedaj grem v naravo za daljši čas, npr. za nekaj dni. To lahko naredim v samoti ali pa v družbi ljudi, ki so moje priče in jaz njihova.

Format, ki se je razvijal skozi tisočletja, je tedenski ali desetdnevni odmik v divjini za povrnitev življenjskega eliksirja ali vizije. Manjša skupina ljudi najprej izčisti svoje osebne namere, nato pa vsak sam preživi solo čas v intenzivnem dialogu s seboj (in svojo divjo naravo!) ob podpori naravnega okolja. Tudi tokrat brez družbe, hrane ali strehe nad glavo. Nazaj se vrne prenovljen, z več jasnine o svojem mestu v sliki sveta. Skozi usmerjen proces ga skupnost prepozna v prenovljeni moči in ga pospremi nazaj domov.
Slovenija je v Evropi eden redkih prostorov, ki nudi obilo priložnosti za odmike. Če vas zamisel o prebujanju življenjskega eliksirja nagovori, si oglejte vabilo v mednarodno skupino v drugi polovici avgusta – in javite svoj neobvezni interes do 15. junija Marjeti.

Marjeta, voditeljica (s)prehodov v naravi po izročilu School of Lost Borders

Zaslišati svojo pravo naravo
Lokacija

SI-1000 Ljubljana, Slovenia

Stik

+386 (0) 40 620 427
info ( afna ) humus.si

Družabno