O meni

Osebna zgodba

Kljub dolgoletnemu prepričanju, da bom študirala kemijo (in metrom kemijskih knjig ter priznanj) sem se konec 80. let – ko je bila Jugoslavija v zadnjih izdihljajih - tako rekoč v zadnjem hipu odločila za študij novinarstva in angleščine (ter za poživitev še nizozemščine). Bolj kot v znanost, ki veruje v napovedljivost živih sistemov, me je pritegnila nepredvidljiva človeška narava. Intuitivno mi je bilo jasno, da jo še najlažje spoznamo skozi zgodbe; in kljub temu da sem zajadrala stran od tega, kar sem študirala, me moč zgodb (in njihovega zavestnega razvijanja ter preobražanja) še danes fascinira.

Po diplomi in rojstvu sina sem se za leto in pol zaposlila v prvi in edini redni službi: kot tekstopiska in oblikovalka trženjskih projektov v marketinški agenciji Kompas Design. Tam sem lahko razvijala ustvarjalne sive celice, hkrati pa motrila, kako zdravje organizacije (zlasti tistih nemerljivih delov – vzdušja, vizije, razvoja, (za)upanja – pa tudi videnosti vsakogar v njegovem potencialu) vpliva na motiviranost za delo. Hitro mi je bilo jasno, da podjetja/organizacije niso predvidljive mehanske strukture, pač pa živahen in živ organizem, katerega moč je v medsebojnih vezeh ter vezeh, ki jih splete s partnerji, strankami in preostalim okoljem.

Od leta 1996 sem »na svobodi«; najprej kot svetovalka v mednarodnih PR in trženjskih projektih; od leta 2002 pa raziskujem, kar me zanima že od nekdaj:

  • Kako ustvariti okolje, v katerem ljudje in organizacija/podjetje/skupnost cvetijo?
  • Kako v naše odnose povabiti celostnost, avtentičnost in integriteto?
  • Kako spodbujati sodelovanje tam, kjer se srečajo različni pogledi in interesi: preseči nezaupanje, uzreti drug drugega in slišati celoto?
  • Kako navigirati kompleksne strateške dialoge za modre odločitve - in tako sooblikovati prihodnost, kakršno si res želimo?

Prva velika preokretnica v moji karieri je bila, ko sem leta 1998 kot slovenska predstavnica preživela dva meseca na Japonskem; na tečaju trženja v turizmu v sklopu japonske razvojne pomoči manj razvitim deželam. Družbo mi je delalo 17 kolegov iz tako eksotičnih dežel, kot sta Palau in Vanuatu (pa tudi Južne Amerike, Afrike in Bližnjega vzhoda). To je bil plodovit čas raziskovanja različnih kultur (japonska me je še posebej intrigirala in mi v poskusih razumevanja kratila spanec). Razodetje sem doživela, ko je kolega iz Kostarike predstavljal svojo deželo in povedal, da Kostarika leži »v središču zemljevida sveta«.V trenutku mi je bilo jasno, da metafora različnih zemljevidov predstavlja različne kulturne optike, skozi katere dojemamo svet, in posledično možnosti za prihodnost (kaj se spodobi in kaj ne, kakšni komunikacijski načini so najbolj učinkoviti, kako graditi zaupanje, kakšna so pričakovanja do šefa, koliko smo kot nacija fatalistični ali proaktivno usmerjeni, koliko si upamo tvegati in raziskovati …). Zagreto sem se vrgla v raziskovanje kulturne pogojenosti in mehčanje nekaterih privzgojenih predpostavk (sodelovanje je muka; tisti zgoraj so vsega krivi; če je drugi uspešen, bo zame zmanjkalo; kaj bodo pa drugi rekli; bolje vrabec v roki  …), naredila magisterij iz medkulturnih razlik in začela voditi delavnice o tej žmohtni temi.

Ko sem leta 2004 prebrala daljši intervju z ameriško moderatorko/facilitatorko Sue Catana, ki je v Sloveniji vodila prvo moderatorsko akademijo, me je spet »zadelo«. Gospa je govorila o vodenju procesov, ki udeležencem (predstavnikom različnih interesov/sektorjev) pomagajo skupno uvideti celostno sliko kompleksne situacije in jih spodbuditi, da skupno soustvarjajo rešitve. Ker imajo neposreden vpliv na oblikovanje rešitev, so tudi bolj motivirani za njihovo implementacijo. Ta intervju je zasukal kolesje mojega življenja v novo smer, saj je artikuliral globlje zavedanje, ki ga nosim že od davno: ko ustvarimo prostor, v katerem ljudje slišijo drug drugega in celo sliko ter skupno oblikujejo nadaljnje korake, pripomoremo ne le k vitalnosti organizacije/skupnosti, pač pa k živosti, iniciativnosti in soodgovornosti slehernega posameznika. Izkušnje kažejo, da je to veliko bolj učinkovito od ex cathedra delavnic, kjer učitelj od zgoraj dol (po)ve, kaj je prav.
Danes sem predsednica Društva moderatorjev Slovenije (Chapter Slovenia znotraj International Association of Facilitators); navdihujoče skupnosti, v kateri razvijamo in širimo vključujoče dialoške pristope za naslavljanje kompleksnih izzivov (bodisi v timu, podjetju/organizaciji ali skupnosti). Na tej poti sem se srečala tudi z globalno uveljavljenim pristopom Art of Hosting Conversations That Matter, ki se je okoli leta 2000 porodil v Sloveniji, danes pa je v svetovnem razmahu; jaz pa kot slovenska skrbnica te mednarodne mreže negujem »domače ognjišče«.

Podoben vpliv na moje življenje je imelo še srečanje z Bohmovim dialogom v krogu in nenasilno komunikacijo; oboje na mednarodni konferenci leta 2005. Od takrat sem se za oba pristopa izobraževala na mnogih delavnicah v tujini in pokrenila slovensko skupnost nenasilne komunikacije.
Skupaj z nekdanjim partnerjem sva o dialogu in nenasilni komunikaciji v (sestavljeni) družini napisala priročnik Starši nove generacije.

Vsakič ko se vračam s potovanj in z letala uzrem hribe okoli Brnika, sem hvaležna, da sem se rodila v rajsko lepi deželi, kjer kljub drugačnim globalnim vzorcem cenimo naravo; v njej se nahranimo in uglasimo. Kako to modrost izkoristiti za modrejše odločitve v skupnostnem prostoru, je eno osrednjih vprašanj, ki me nagovarja v novem življenjskem obdobju, ko so otroci odleteli iz gnezda. Slovenci to pravez in pramodrost še premoremo – medtem ko so jo mnoge »razvite« kulture že izgubile.
Del modrosti narave je tudi zavedanje ciklov življenja – koncev in novih začetkov. V velik navdih pri skupnostnem obeleženju osebnih in skupinskih življenjskih prehodov je zame sodelovanje s School of Lost Borders, ki ima najdaljšo tradicijo obujanja starodavnih izročil obredov prehoda, samozdravljenja in iskanja vizije (vision quest) ob podpori narave za sodobnega zahodnega človeka.

 

Konkretno:

Kot certificirana profesionalna moderatorka/facilitatorka (CPF – Certified Professional Facilitator) danes apliciram moderatorska orodja in procese za vodenje kompleksnih sestankov, strateških dialogov, participativnih konferenc in razvoja organizacij/skupnosti.
V konfliktih – ki so naraven del reševanja kompleksnih problemov – gradim na pristopih prepoznavanja in mobiliziranja notranjih moči, kot sta appreciative inquiry in nenasilna komunikacija. Sem predsednica Društva moderatorjev Slovenije (od 2015 uradni član International Association of Facilitators- Chapter Slovenia) ter slovenska skrbnica mreže Art of Hosting Conversations That Matter.

Kot certificirana trenerka nenasilne komunikacije pri The Center for Nonviolent Communication vodim izobraževanja, delavnice in mediacijske procese po tem svetovno uveljavljenem povezovalnem pristopu.

 

S čim lahko pomagam:
  • Sodelovalno snovanje sprememb
  • Moderiranje/facilitiranje velikih skupin (vključujoče conference, kongresi)
  • Vključujoči večsektorski strateški dialogi
  • Teambuildingi za skupinsko uzaveščanje vitalnih moči organizacije/podjetja
  • Organizacijsko inoviranja
  • Mediacija
  • Komunikacijske delavnice
  • Delavnice celostnega, utelešenega voditeljstva
  • Delavnice o osebni evoluciji
  • Obeleženje življenjskih prehodov

Pristopi, ki jih kombiniram:

15-minutni prispevek na konferenci The Power Of Innovative Ecosystems, Ljubljana, 21. april 2011 (tema: "Unleashing the potential blocked in negativity")

Lokacija

SI-1000 Ljubljana, Slovenia

Stik

+386 (0) 40 620 427
info ( afna ) humus.si

Družabno