Alkimija za krizne čase: notranji kritik kot pot do stika s seboj

Toksičen dialog s samim seboj - ki pogosto teče kot pokvarjena plošča v našem umu - je še posebej izrazit v kriznih razmerah; zastrupi pa tako trenutno počutje kot naše prihodnje možnosti. Kaj storiti?
Obljubim, da ne bo besede o afirmacijah ali  površinski pozitivnosti. Govora bo o stiku s seboj, ki krepi – ne pa sod

Krizna koronska situacija je priložnost, da pozorneje prisluhnemo notranjemu dialogu; in premotrimo njegov vpliv na sedanjost in prihodnost.

Kakšne so vaše prve besede samemu sebi, ko zjutraj odprete oči? Ste vzhičeni nad priložnostmi, ki se vam odpirajo? Uživate v spomladanskem ptičjem petju, toplini doma, pitni vodi iz pipe? Hvaležni za vse, kar vam življenje nudi ….?

Ali pa morda: 'Uff, še en dan izolacije ... kako bom kos vlogi delavke, matere in učiteljice naenkrat? Moral bi bolj zgodaj vstati in biti produktiven - da si bom zazihral delo in dohodek, zdaj ko gre vse k vragu … Oh, pa moja pozornost se je skrčila na tri sekunde … kje so dobri stari časi izpred tednov, ko še nismo bili tako zasvojeni s poročili in družabnimi omrežji?!'

Če namerno opazujete svoj samogovor, boste morda ugotovili, da je okrutnejši od večine "napadov", ki vas doletijo od zunaj. Kar je odlična novica, saj imate le vi tudi vzvode in moč, da ga spremenite.

Lastna izkušnja me uči, da so kritične besede sami sebi kot puščica, ki si jo zadevam v lastno telo. Ob tem se telo subtilno skrči, perspektiva se zoži, prihodnost se zoža na zelo zamejeno polje možnosti.

V tem sestavku se osredotočam na nezdrav notranji dialog o svojih pomanjkljivostih (ne o napakah drugih; čeprav veljajo podobna načela). Izkaže pa se, da je celjenje notranjega dialoga darilo ne le sebi, pa. Pa tudi okolici; in končno celoti, ki nas vse povezuje.

Tukaj je nekaj primerov, kako z notranjim dialogom krčimo svojo živost:

1) Etiketiranje: Taka zguba sem! / Slaba mati / Copata …

2) Primerjanje: Oma ima prekrasno družino, zanimivo delo, seksi telo ... jaz pa bom kmalu 40, pa nisem dosegla še ničesar.

3) Žrtev: Nimam samozavesti, ker izhajam iz slabih družinskih razmer.

4) Kaznovanje: Če bom danes pojedla kaj sladkarij, bom morala jutri za kazen ves dan stradati. Ne zaslužim si dobre partnerke, ker sem socialno taka neroda. Moram biti v vsem 100 % popolna, sicer bom ostala brez službe.

5) Zahteve: Novoletnih zaobljub se moram držati, če naj bom vredna spoštovanja.

6) Sramota in krivda: Sam sem kriv – moral bi vedeti, kam nas bo tak odnos pripeljal.

7) Neželeno vedenje se smatra kot trajno: Nikoli se ne bom naučil španščine. Vedno si najdem nemogoče tipe.

8) Črno-belo razmišljanje: Prestar sem; ta visokotehnološka oprema je namenjena samo mladim generacijam.

9) Katastrofiranje: No, to je šele začetek; na koncu te virusne krize bomo vsi brez dela in dobesedno na cesti, če ne celo v jarku.

10) Omejujoča prepričanja o tem, kdo sem: Nisem dovolj dobra. Nisem vreden. Ne zaslužim si. Kadar sem iskrena, sem 'too much' za druge.
 

Vsem tem postavkam je skupno eno: so negativne sodbe o sebi – kot napad nase, ki se ga  niti ne zavedamo.
 

Ko smo tarča napada, se ljudje ponavadi avtomatično odzovemo z bojem ali begom. To se na subtilnih ravneh dogaja tudi, ko/če naša pozornost ulovi lastne omejujoče sodbe:

• Beg: pozornost z negativne sodbe preusmerimo na nekaj prijetnega; s tolažbo zmanjšujemo njen pomen; ali situacijo ublažimo s tem, da jo primerjamo s še hujšimi rečmi, ki se človeku pripetijo.

• Boj: poiščemo nasprotne dokaze -  primere, ko sodba ni resnična; primerjamo se s slabšimi od nas; ali pa si nadenemo dodatno sodbo: joj, zakaj sem tako negativistična …

Vse te strategije lahko pripomorejo k  trenutnemu olajšanju, vendar dolgoročno ne prinašajo želenih sprememb. Hkrati pa je vsaka žgoča sodba vsebuje veliko energije, ki bi jo bilo mogoče koristno uporabiti.

Kako bi lahko bolečino in strast, ki se skrivata v sodbi, počastili in uporabili za pozitivne spremembe?

Sodbe so po mojih izkušnjah glasniki, ki označujejo globlje potrebe.

Eden od najbolj učinkovitih in hranljivih načinov zdravljenja notranjega dialoga je preobrazba negativnih sodb v globlje človekove potrebe, ki poganjajo našo živost.

Preobrazbe od negativnih sodb v pozitivno artikulirane potrebe se  lahko zgodi na več ravneh:

 

A. Razumska raven (= preobrazba sodbe v njeno racionalno nasprotje):

• »Sem lenuh« → potrebujem počitek; sproščenost; igro (potreba je vsakokrat odvisna od specifične situacije)
• »Nisem dovolj dober« → Potrebujem občutek lastne vrednosti; priznanje drugih;  samo sprejemanje
• »Nimam kaj zanimivega povedati; cel razred se bo smejal mojim mnenjem.« → Želim si samozavesti in sproščenosti; varnega prostora; medsebojne podpore in skupnega učenja
• »Ne smem biti tako neresen.« → Pomembna mi je resnost/preudarnost; zanesljivost; spoštovanje drugih; zaupanje sebi. 

B. Utelešena izkušnja:

(1) Začnem s telesnimi zaznavami: - tesnoba, trepet, bolečina, špik, otrplost …
(2) Toplo objamem in poimenujem čustvo, ki se morda pojavi ob zaznavi: strah; žalost; bes; osamljenost; obup; nemoč; nepotrpežljivost; razočaranje ...
(3) S pozornostjo na telesu lociram in imenujem potrebo, ki je izpod čustev/občutkov: po čem hrepenim? Katera potreba mi je pomembna - in v tej situaciji ni izpolnjena?

• »Sem lenuh.« → »Marjeta, bi bila videna v tem, kako tvoje telo hrepeni po počitku in sproščenosti? Po osvoboditvi od vseh bremen, ki so se nabrala na tvoja ramena v zadnjem času?«
• »Nisem dovolj dobra.«→ »Marjeta, se počutiš pretirano, ker bi rada bila v miru s tem, kdo si, kako se pokažeš, kaj ponujaš svetu?«
• »Nimam kaj zanimivega povedati; cel razred se bo smejal mojim mnenjem.« →  »Marjeta, ti je nelagodno; in bi si res želela kapacitete, da v skupini nastopiš samozavestno, kadar želiš kaj prispevati?  Morda tudi notranjo moč, da mirno sprejmeš odzive drugih, ki bodo morda drugačni, kot bi si jih želela? Bi tudi rada, da je razred varen in spodbuden prostor za različna mnenja in ideje?«
• »Ne smem biti tako neresna.« → „Marjeta, bi rada znala presoditi, kdaj je primeren trenutek za šalo – kdaj pa je resnost bolj na mestu? Bi bila rada videna kot zanesljiva in zaupanja vredna partnerica?«

(4) Toplo objamem pozitivno artikulirano potrebo in nekaj trenutkov diham z njo.
Ta proces pogosto pripomore k občutenju ekspanzije in in celovitosti. Kot da se 'luknja' v mojem bitju (ustvarjena z negativno sodbo) napolni z nečim mehkim, toplim, objemajočim: celi se ne le vrzel, pač pa celotno bitje.
(5) Preverim,  ali se spontano pojavi kak prošnja samemu sebi: za drugačne izbire/vedenja; za izražanje potrebe drugim (skupaj s predlogi za uresničitev); za topel notranji objem …

Po mojih izkušnjah je utelešena možnost (B) veliko bolj dobrodejna, saj mobilizira in celi celotno telo (le-to pa je izjemen zaveznik, ki ga racionalni zahodnjaki v lastno škodo večinoma zapostavljamo.)

Ta proces izhaja iz samoempatične prakse nenasilne komunikacije: Samoempatije je eden od treh ključnih stebrov;  druga dva sta empatično sprejemanje drugega ter iskreno, a povezovalno samoizražanje.  

Potreba/ hrepenenje je najbolje zaobjeta, kadar je:

1. artikulirana na pozitiven način (namesto »lenoba« → počitek, lahkotnost, igra)
2. univerzalna (vsi hrepenimo po miru, ljubezni, svobodi, pripadnosti, varnosti ....);
3. dovolj abstraktna, da omogoča paleto strategij, kako potrebo izpolniti (razlika med potrebo in konkretno strategijo/dejanjem)

 

Povzetek:

Zaznana negativna sodba → telesni občutek / čustvo → pozitivno artikulirana potreba → spontana prošnja samemu sebi

 

Pogosta vprašanja:

Koliko časa je potrebnega za samoempatijo? S prakso nekaj sekund. Na začetku pa prav pride več časa: zaznava negativne sodbe; občutenje telesa; prepoznanje potrebe; prisluh spontani prošnji.

Kdaj in kako lahko vadim? Priložnosti se pojavljajo od prvega do zadnjega trenutka v dnevu: od prvih misli v postelji do interakcij z drugimi (ko vas družinski člani, sodelavci, sosedje, politiki itd. spravijo iz tira), prebiranja novic …. Dejansko na desetine priložnosti sleherni dan.

A saj nimam časa – zlasti ne v konfliktih, ko se vse dogaja tako hitro …Kaj pa drugega preostane – avtomatična reakcija, ki bo le še pridala olja na ogenj? Vredno je narediti premor, in zavestno izbrati odziv, ki je bolje usklajen s tem, kako želim delovati.
Hitra samoempatija je tudi dober način za povrnitev osrediščenosti v intenzivnih situacijah, ki hkrati ustvari jasnost glede tega, kaj mi je v danem trenutku pomembno. To pa je dobra osnova za zdrav nadaljnji dialog, ki bo v največji meri upošteval potrebe vseh vpletenih.

Kaj pa če se negativne sodbe znova in znova vračajo? Preobrazba negativne sodbe v pozitivno izražene potrebe ne pozdravi toksičnega notranjega kritika, ki umu vlada že desetletja. Za to bo potrebno nekaj več samoempatične prakse.
Ko se ponovno pojavi sodba; je to še ena priložnost za sočutni notranji objem čustev in potreb izza sodbe. S prakso se ustvarjajo nove nevronske poti, ki so bolj dobrodejne za dušo in telo; sovražni notranji govor se postopoma preoblikuje v prijateljskega.

Ali je vredno truda? Samoempatija ima v hipu blagodejen učinek: po telesu se razlijeta mehkoba in toplina, ki nadomestita krč ob sodbi. Prav tako pripomore k jasnosti glede tega, kaj nam je v intenzivni situaciji pomembno, in kako delovati, da bodo potrebe bolj izpolnjene. Z redno prakso se potreb vse bolj zavemo, še preden nastopi kriza – in znamo zanje tudi vse bolje poskrbeti.
Na voljo je kadar koli, kdaj koli; ni treba čakati na toplo kopel, zdravilno masažo ali objem ljubljene osebe.

Samoempatija je »ljubezen do sebe« v praksi.

Bonusna pozitivna posledica? Bolj ko sem sočutna do sebe, bolj raste moja zmožnost sočutja do drugih; to pa pripomore k pretočnejšemu, kakovostnejšemu in bogatejšemu življenju.

Uživajte.