Pred časom smo se s hrvaškimi kolegicami iz mreže Art of Hosting Conversations That Matter spraševale, kako v naša slovanska jezika prevesti 'appreciative inquiry' (AI): gre za raziskovanje vitalnih sil posameznika, tima, organizacije, družine, skupnosti; in sicer zato, da jih lahko zavestno mobiliziramo za ustvarjanje pozitivnih sprememb pri sebi in v okolici. AI je tako notranja naravnanost kot nabor metod in orodij, ki jih je mogoče uporabiti pri delu s posamezniki in skupinami.
Nismo prišle daleč.
'Appreciate' ne pomeni le ceniti, pač pa tudi pridobivati na vrednosti. 'Inquiry' ni le poizvedovanje, pač pa vsebuje tudi prvino raziskovalne radovednosti in celo zanimanja za drugega. Še najbližji izraz je morda potrjevalno odkrivanje – a se našemu ušesu sliši nenavaden.
Morda pa ne gre le za besede: gre za kolektivno zgodovinsko izkušnjo, ki je kot narod nimamo. Zmanjka nam izrazov, ki slavijo življenje (pa ne zvenijo kot s prižnice). To še najbolj opazim, ko delujem v različnih kulturnih okoljih: medtem ko v angleščini 'honour your successes', 'life- 'affirming organisations', 'purpose-driven company', 'dream', 'peak experience', 'reclaiming wholeness', 'sphere of possibility', 'flow' z lahkoto valovijo med ljudmi, pa te besede v slovenščini ne stečejo gibko.
Medtem ko nam zmanjka radostnih izrazov za kipenje življenjske sile, smo pa Slovenci seveda zelo dobro opremljeni z izrazi za neugodna čustvena in miselna stanja - besede za žalost, bol, hrepenenje, tesnobo, samost kaj hitro najdemo. Imamo jih veliko več kot Angloskasonci – podobno kot Grenlandci za sneg.
Včasih sem se besed, kot so »počastiti uspehe«, »ceniti, kar nam je pomembno«, »vrhunska izkušnja sodelovanja«, »utelešena integritete«, »celjenje«, »polje možnosti«, »pretočnost«, »zanos«, "sanjanje" kot moderatorka ogibala; skrbelo me je, da bodo zaradi neudomačenosti ljudi kvečjemu odvračale od sodelovanja.
Po precej letih dela zdaj mislim drugače. Ja, res je, da so te besede redko uporabljene in same po sebi čudno zveneče. A pomembneje od tega je, da – ko jih izgovarim – privrejo na plano iz globokega notranjega prostora zaupanja. Zaupanja v Življenje, vase, v drugega, v globljo človečnost in v sporočilnost naših hrepenenj.
Kadar je tako, takrat jih tudi večina ljudi, ki so jim namenjene, prepozna nekje globlje – na ravni duše. In takrat se nad skupino za trenutek spusti magija (čarnost?); čas se iz kronosa prevesi v kairos, in odpro se vrata v prostor doslej nevidenih možnosti.
»Meje mojega jezika so meje mojega sveta,« je rekel filozof W. To potrjujejo tudi moje izkušnje vodenja skupin pri reševanju izzivov: besed oziroma jezik, ki ga skupno in posamično uporabljamo, je »operacijski sistem zavesti« - bolj kot ga širimo, večji je prostor možnosti, ki nam je dostopen. Naloga nas moderatorjev/facilitatorjev je tudi v tem, da ta prostor zavestno širimo: pri sebi, v skupini, v kolektivni zavesti naroda.
Marjeta