Da težavni pogovori lažje stečejo

V nedavni večdeležniški delavnici z namenom skupnega učenja o propadlem projektu je eden od udeležencev rekel: "Še vedno sem presenečen, da smo se danes odprto pogovarjali – ne pa obmetavali s krivdo kot že tolikokrat prej."
Voditelji kompleksnih dialogov smo večinoma povabljeni, da skupinam pomagamo začrtati boljšo prihodnost. Na globlji ravni pa vračamo upanje, samozaupanje in zaupanje: da se je s konflikti in napetostmi mogoče soočiti na zdrav, celo krepčilen način.  Da je sodelovanje (spet) lahko v užitek.

Delavnica je združila predstavnike različnih deležniških skupin, sodelujočih projektu, ki ni prinesel pričakovanih rezultatov; še več, povzročil je finančno škodo, zaostril odnose med partnerji in prizadel osebno dostojanstvo vpletenih. Zaupanje v nadaljnje skupne odločitve je bilo pod vprašajem.

Nekateri projektni partnerji so na delavnico prišli s spiskom napak, ki so jih naredili drugi. Debelo sem pogledala in se sama pri sebi zamislila: kaj presneto so pričakovali, da se bo tukaj dogajalo – mesarsko klanje ali kaj? Potem pa sem se spomnila mnogih situacij, ko so ljudje res imeli slabe izkušnje s poskusi reševanja konfliktov. Iz njih so izšli še bolj vsaksebi in ranjeni kot prej.
Nič čudnega, če so se oborožili z municijo, ki bo branila njihovo dostojanstvo. Drugih načinov jih ni nikoli nihče naučil; ne v družini ne v šoli ne pri delu.

Pogovori o težavnih temah so pač – težavni. Neudobni. Neljubi. Nedomači. Pa kljub temu potrebni. Ta skupina se je odločila, da pokliče zunanjo pomoč in podporo. Njihov namen je bil, da se skupno učijo iz napak; zato da bi se v prihodnosti modreje odločali.

Kar so na koncu dobili, je bilo precej več: spet so drug drugega uzrli kot človeka in partnerja, ki prispeva pomemben delček v skupni zgodbi. Pripoznali so soodvisnost in skupne cilje; kljub različnim pogledom in praksam. Potem ko so skupno razumeli širšo sliko, so zasnovali konkretne spremembe na sistemski, strukturni in komunikacijski ravni.
 

V čem je dodana vrednost procesnega specialista?

• Radikalna empatija za vse vpletene

V kompleksnih konfliktih si želijo ljudje biti ne le razumljeni, pač pa tudi pripoznani v vrednosti, ki jo s svojimi stališči, uvidi in veščinami prispevajo k celoti. To pa ni najlažje, sploh kadar so strasti že močno razgrete.

Izurjen nevtralni moderator ali mediator lahko sodbe in kritike, ki letijo vsepovprek, prevede v globlje vrednote in potrebe, ki so vsem prisotnim stranem pomembne. Na ta način se ne krepi le razumevanje, pač pa tudi medčloveški stik med sprtimi stranmi.

Racionalno razumevanje namreč ni dovolj. Vedno je mogoče najti nasprotne argumente, ki imajo prav tako veljavo. Boj argumentov za in proti je izčrpavajoč in neproduktiven.

Izurjen mediator zmore seči onkraj interesov in pozicij ter pozitivno artikulirati tisto, kar je ljudem res pomembno; na ravni občih človeških vrednot in kvalitet. Ko je človek (ali skupina) viden v tem, kar mu je resnično dragoceno, se zgodi olajšanje, ki ga občuti vsa skupina. S tem se odpre polje možnosti  za soustvarjanje presežnih rešitev, ki so dobrodejne za celoto.

Mediator je kot babica z velikim srcem, ki ustvari prostor in čas, v katerem se zgodijo pogovori o težavnih temah na način, ki osvobaja zatrto energijo in celi.

• Prebujena radovednost

Ko se v napetih situacijah 'nasprotniki' zberejo, da bi naslovili rastoče konflikte, s seboj prinesejo precejšnjo prtljago: mdr. tudi nezavedne, a močno ukoreninjene predpostavke o sebi, o drugih, in tudi o tem, kaj je prav in kaj ne.
Naloga moderatorja je, da ustvari proces, ki te omejujoče miselne oklepe nežno razklene ter razširi. Do točke, da se v ljudeh prebudi radovednost: kakšen je svet zunaj mojega miselnega mehurčka? Kaj pa če imajo drugi koščke sestavljanke o problemu, ki so mi doslej manjkali? Kako je biti ti/drugi? Kaj postane mogoče, če odložimo oklepe in orožja? Kaj če lahko iz te izkušnje vsi zrastemo?

• Ptičja perspektiva

Ko vpleteni odložijo oklepe in orožja, se upanje povrne; in odpre se polje svežih možnosti. Naloga mediatorja oziroma moderatorja na tej točki je, da proces krmari proti skupnemu večjemu cilju. Da se skupina ne izgubi v podrobnostih, pač pa sledi viziji, ki jih je začetno zbrala skupaj.

Nesoglasja, trenja, trki in različni pogledi so človeška usoda. Pogovori o neudobnih temah so potrebni, a ne lahki. Spomnite se pogovorov o odvisnostih, škodljivih vedenjih, izgubah, smrti … celo o ljubezni, ki še negotovo tli.

Kar potiskamo pod mizo, bo našlo svojo pot na površje. Bolje je zbrati moč in pogum, preden je povzročene preveč škode.

Ko je breme (pre)veliko, lahko zberemo moč, da zaprosimo za pomoč. Socialne tehnologije, pristopi in veščine, ki podpirajo dialog v zahtevnih situacijah, so tudi pri nas vse bolj razširjeni načini podpore  podpora voljo so socialne veščine in znanja, ki so v podpora užinah in skupnostih.

Marjeta