Iskrenost: opora ali ali ovira v dialogu?

"Bodi iskren, avtentičen – bodi to, kar si!" Krilatica, ki brenči od vsepovsod. Sliši se kot pribežališče v teh kaotičnih časih. A kako se iskrenost prenese v prakso – npr. v konfliktni komunikaciji?
Po mojih izkušnjah obstajajo vsaj trije sloji iskrenosti; vsak pa prinaša drugačne posledice za kakovost stika, odnosov in sodelovanja.

1. Iskrenost na avtopilotu

"Ti si kreten / len / nezanesljiv ...". "Ta projekt je zanič." "Poln kufer vas imam vseh.«

Na komunikacijskih delavnicah presenečeno ugotavljam, da ljudje enačijo iskrenost z avtomatičnim odzivom, ki je brez filtra. »Povem, kot je!« še radi dodajo.
Zagotovo to je ena od oblik iskrenosti, ki pa nosi posledice. Tisti, ki mu je sporočilo namenjeno, se bo najbrž odzval s protinapadom ali obrambo – bodisi naglas ali le v njihovi glavi: »Kdo je kreten?! Zaradi tvoje negativnosti so vsi, ki so imeli kaj pametnega prispevati, že davno zapustili projekt …« ali »Dovolj imam vsega; čista zguba energije. Odhajam.«

Tak ping-pong ne vodi nikamor – je velika izguba energije, časa in mečloveškega kapitala.

Drugič, vsak »tako, kot je« ima svojega malarja. Zlasti v konfliktu je toliko resničnosti, kolikor je ljudi in njihovih interpretacij.

Tretjič: iskrenost na avtopilotu ima uničujoče posledice za zaupanje v odnosu. Skorajda zagotovo rani človeka, ki mu je sporočilo namenjeno – tudi če le-ta tega ne pokaže ali se morda tega zaradi pridobljene »trde kože« niti ne zaveda. Pa vendarle tovrstna komunikacija načenja vezi, ki nas povezujejo.

Bolj ko sem tovrstno »iskrena«, manj bodo ljudje okoli mene motivirani za  resnično sodelovanje. Vse bolj bodo zavestno ali nezavedno iskali načine, kako se izogniti nepotrebnim stikom z menoj. Kot pravijo: ljudje si nas ne zapomnijo po tem, kaj govorimo – pač pa po tem, kako se ob nas počutijo.

Kar velika cena za iskrenost.

2. Iskrenost »jaz-sporočil«

Druga raven iskrenosti je govorjenje o sebi – namesto o drugem. Eden od pristopov, ki ponuja konkretne korake, kako izraziti sebe na način, ki lahko zbližuje, je nenasilna komunikacija .

Štirje koraki povezovalnega samoizražanja vključujejo:

(1) opažanje – na kaj konkretnega se navezujete,

(2) kako je to dejanje vplivalo na vas,

(3) kaj vam je pomembno v tej situaciji -  globlje potrebe ali kvalitete  ter

(4) vaša prošnja / predlog glede nadaljnjih korakov.

Primer:

»(1) Ko slišim 'To ne bo delovalo' nekaj sekund po tem, ko nekdo predstavi idejo, (2) me skrbi, (3) ker bi rada raziskala ves potencial idej, preden sprejmemo kakršno koli odločitev. (4) Si za to, da si vzamemo 15minut in pretresemo vse ideje  - preden se odločimo, katero izbrati?«

Tudi to je iskreno samoizražanje. Razlika je v tem, da govorim striktno o sebi - ne o drugem.

Za večino ljudi je ta globlja raven iskrenosti protikulturna, saj so nas v tekmovalni zahodni kulturi učili boja ali bega, ne pa izražanja našega notranjega sveta na povezovalen način.

Ta iskrenost nas vabi, da se pred odzivom ustavimo in poiščemo konstruktiven odziv; štirje koraki pa so dober orientir tudi v najintenzivnejših situacijah.
Čeprav je v danem trenutku za to potrebno več energije kot za avtomatskega pilota, pa si dolgoročno prihranimo veliko dodatnih težav. Sogovorniku je lažje slišati naše notranje doživljanje in konstruktiven predlog za naprej kot pa kvantanje čez njega in situacijo. Velikokrat je to prvi korak v smeri ponovne povezanosti in zdravega sodelovanja.

3. Kaj če moj najbolj iskreni jaz ni, kdor sem v tem trenutku – pač pa kdor si želim biti?

Obstaja pa še globlji sloj iskrenosti, ki poseže onkraj besednega izražanja. Gre za nenehen notranji dialog s samim seboj: kdo  oziroma kakšen želim biti – tudi če nimam vedno kapacitete, ta ideal udejaniti?  Kaj je moja zvezda severnica – k čemu stremim? In končno: kaj želi živeti skozi mene?

Moj osebni odgovor v tem trenutku: želim biti mehka, sočutna, zdravo skromna in polna čudenja: kaj je globlja zgoda, ki želi biti razkrita? Odgovor ni fiksen; pač se nenehno razvija – kot se tudi jaz.

Zelo se zavedam, da pogosto ne ravnam tako, kot me globlja srž kliče -  ne v odnosu do drugih ne do sebe. Velikokrat sem odrezava, prepričana v svoj prav in polna sodb. In ko se zavem, da delujem drugače, kot si globoko želim, je to živa priložnost za prakticiranje mehkobe, sočutja, zdrave skromnosti in čudenja – kaj je globlja zgodba, ki se želi razkriti …

Raziskovanje najglobljih hrepenenj pa prinaša še dodaten bonus: zdaj vem, kateri ljudje in (z)družbe so mi ljubi.

Kaj če moje pleme niso tisti, ki imajo podobne delovne ali prostočasne interese - ampak tisti, ki jih nagovarjajo podobne globlje medčloveške kvalitete?
Naš skupni dom, kjer se počutimo polnoživi in varni, je polje teh istih kvalitet. Tam se srečamo. Vabljeni!

Marjeta