Kaj reči, ko zmanjka besed?

»Kaj naj rečem človeku, ki me tako šokira s svojimi stališči?«, me vse večkrat sprašujejo. V preteklosti bi se odzvala z dolgo ekskurzijo v notranjo držo in empatijo …. A dandanes, ko je takih izzivov vse več (pomislite na teorije zarote, politično razdeljenost, podnebne paradokse ...), rabimo hitro prvo pomoč, ki celi; ne pa še bolj razdvaja.
​Tukaj so moji trije favoriti iz več kot 15-letnih izkušenj vodenja dialogov v intenzivnih situacijah – prirejeni za vsakdanjo rabo v mnogih okoliščinah.

"Lahko poveš kaj več? "

Zamislite si, da sogovornik izusti nekaj, kar vam požene kri po žilah. Namesto da se začnete prepirati ali da se umaknete nazaj, naredite premor - vdihnite in izdihnite – ter karseda sproščeno vprašaje: »Mi lahko še kaj več poveš o tem?«

Potem iskreno prisluhnite. Namesto presojanja izberite radovednost (oboje težko soobstaja v istem trenutku).

Povračilo bo vredno truda: imeli boljši vpogled v sogovornikov notranji svet – in v Življenje nasploh, v prostor med vama pa boste prinesli malček olajšanja (ne pa dodatne napetosti).

"A lahko daš kakšen primer?"

včasih tudi: »Si lahko bolj specifičen?«

Tak odziv je še posebej na mestu, ko ste soočeni s posplošenimi negativnimi sodbami o svetu ali ljudeh; kot npr.: »tebi je vedno čisto vseeno ...«, »on je lažnivec ...«; »ljudje smo obsojeni na propad …«, »vsi so taki in taki …«.

Sodbe so koristne takrat, ko moramo oceniti določeno situacijo in (včasih zelo na hitro) sprejeti odločitev: Sem tukaj varen/dobrodošel? Je smiselno, da vlagam energijo v ta projekt/skupnost? Lahko tej osebi zaupam ali ne?

V neštetih drugih okoljih pa posplošene negativne sodbe zavirajo povezanost, sodelovanje in ustvarjalnost.

Povabilo h konkretnosti sogovornika marsikdaj preseneti; morda bo potreboval nekaj časa, da najde ustrezne primere – a je vredno razmisleka, saj tako zapustiva abstraktno sfero sodb in se poveževa v skupni realnosti (ali vsaj v delčku nje ). To pa je dobra podlaga za nadaljnje pogovore in povezave.

Od »ja, AMPAK …« k »ja, IN«

»Ja, AMPAK ....« je še en skorajda samodejni odgovor, ki se pogosto razvije v bitko med prav in narobe, pri tem pa le redko slišimo drug drugega (in zapravimo ogromno energije).

»Ja, AMPAK« je kot hladen tuš, ki na hitro »odpravi« sogovornika, žaromete pa usmeri na našo resnico.

 »Ja, IN« pa  odpira prostor za skupno raziskovanje zornih kotov: slišim tvojega in dodam svojega, tako da skupaj vidiva širše.

»Ja« v »ja, IN« je lahko bodisi kratek ali pa dodelan: če le najdem vire v sebi (pripravljenost, povezati se z zornim kotom drugega), na kratko povzamem slišano – nato pa dodam svojo izkušnjo ali uvid.

Ja, AMPAK smo tako močno ponotranjili, da je potrebno vaje, da obrnemo ploščo.
Izkušnje kažejo, da če nekaj intenzivno vadimo 21 dni, obstaja velika verjetnost, da nam preide v kri.
Zasuk od domačega »ja, AMPAK« k »ja, IN« prinaša obilo koristi ne le za druge, ampak tudi za nas same. Vidimo več in dlje, pa še ljudje nas imajo naenkrat raje okoli sebe. Poskusite; priložnosti za vajo je nebroj.

Pa še bonus za daljše pogovore, ko vam postaja vse bolj jasno, da sedate s človekom, katerega vrednote so močno drugačne od vaših. Vprašanje, ki ga rada zastavim, je:

Katere življenjske izkušnje so oblikovale tvoje stališče do te teme?

Vprašanje sogovornika povabi, da namesto posploševanja in sodb podeli zgodbe ali trenutke iz osebnega življenja, ki so ga oblikovali kot človeka.

Kot pravijo: težko sovražiš tistega, čigar zgodbo poznaš.