Kako sem naredila svoje delo / partnerstvo / življenje premajhno zame?

Pred kratkim sem v mednarodnem okolju vodila jasnitveni krog (Clearness Committee), v katerem je ena ( t. i. fokusna) oseba predstavila večjo dilemo v zvezi s svetovalskim projektom, ostali člani pa smo jo podpirali zgolj s široko razprtimi vprašanji brez najmanjših sugestij.
Kmalu mi je bilo jasno, da je naša “fokusna oseba” izjemno sposobna, pogumna in inovativna – pa tudi projekt je zvenel sveže, in si je že nabral veliko strank.  Kljub temu ni bila čisto zadovoljna s svojim prispevkom.

Na neki točki procesa me je zadelo: čas je za “vprašanje Davida Whytea“: »Kako si naredila ta projekt premajhen zate?«

To ni bil poziv k skromnosti. Ravno obratno: ko se srečata dve “veliki duši” – v tem primeru duša svetovalke in duše projekta – kakšen naj bo kalup, ki bo dovolj prostoren za oba? Kako lahko divja, pogumna duša svetovalke razširi dušo projekta? Kaj vse je možno, če se ta mlada, pogumna ženska ne »drži nazaj«: če postavi pod vprašaj miselne omejitve, ki bremzajo nosilce projekta? Kako lahko v razvoj projekta in produkta vpne svoje najpogumnejše ideje in vizije?

Kak teden po procesu mi je povedala, da ji je “vprašanje Davida Whytea” dalo krila, in skupaj sva prevetrili idejni osnutek njene komunikacijske strategije podjetja. Juhuuuu!

Kako kot vodja uokvirjam prostor, ki lahko postane preozek za najširše umove in srca?

Delovno okolje je poleg fizičnega prostora in virtualnih povezav tudi miselno polje, zamejeno z našimi marsikdaj nezavednimi prepričanji: kaj je možno in kaj ni, koliko smo sposobni ali vredni, komu služimo ali želimo služiti, predpostavke o naših partnerjih in strnkah, katere potrebe v svetu zadovoljujemo, kakšen je naš odnos do prihodnosti …

Naloga vodje je, da drži ta kolektivni miselni prostor čim bolj odprt, pogumen in presežen. Le tako se bodo v njem počutili domače in svobodno tudi najdrznejši misleci. V slovenski kulturi velikokrat zaslišim »ja, ampak … ostati moramo na realnih tleh!« Ravnovesje med drznostjo in prizemljenostjo je nadvse zaželeno – je pa v slovenskem kulturnem okolju precej premaknjeno proti zemlji, znanemu in varnemu. Zato je zavestno širjenje prostora možnosti tako pomembno. Klici k »realnosti, previdnosti, racionalnosti« se bodo – vsaj v večjih skupinah in sistemih – zagotovo zgodili; zanje po mojih izkušnjah ni treba skrbeti. Skrbeti je treba za to, da kot vodja/ekipa ne držimo našega kolektivnega miselnega prostora preozkega. Ker potem bodo najboljši odšli tja, kjer se bodo njihove ideje in duše lahko razprostrle – kjer jim ne bodo strigli peruti.

Kako sem naredil/a najin zakon premajhen za oba?

“Vprašanje Davida Whytea” sem prvič srečala v mesecih po razhodu od dolgoletnega osebnega in delovnega partnerja. Gledano nazaj si želim, da bi me srečalo prej: kako sva naredila najin zakon premajhen za oba?

Ko si dva odrasla človeka ustvarita dom, tedaj ima le-ta težko nalogo, da daje prostor dvema prostranima dušama. Hiša oziroma dom hitro lahko postane pretesna, fizično in psihično. Zato je včasih nelagodje smiselno izživeti zunaj nje, v naravi ali s prijatelji – in se vrniti očiščen in osrediščen. Poskrbeti za daljše odklope, ko si sam s seboj, da slišiš dušo, ki ti šepeta.
Na metafizičnem  nivoju to pomeni negovanje namenskega miselnega, čustvenega in duhovnega prostora, ki naj se širi, kot se širita duši obeh partnerjev – to zadnje pa je znak, da življenje res živimo.

V naslednjem odnosu želim biti pozorna na znake utesnjenosti in nelagodja. Se pravočasno ustaviti, in vprašati »vprašanje vprašanj«: Kako sem naredila odnos premajhen zame? Kako lahko vanj vnesem svojo polno dušo; na pristen, jasen in nežen način?
Nenasilna komunikacija – s fokusom na izražanje lastnega doživljanja (namesto na sodbe o drugem) – je v izjemno v pomoč pri vzpostavljanju stika s tem, kar nam je res pomembno, kot tudi pri konstruktivnem izražanju, ki pomaga, da nas drugi lažje sliši in sprejme.

Pa tudi: ali je moja vizija najinega odnosa pretesna za partnerja? Kam se širi njegova duša – in kako sem lahko priča in podpora tej rasti? Kako lahko njegova rast podpre mojo? Kako lahko skupaj raziskujeva obzorja, ki naju kličejo?

Kako lahko vzdržujeva vez na robovih, kjer najini duši brusita druga drugo?

Ta vprašanja želim povabiti načrtno: vsaj enkrat letno, na “odklopu za priklop” – ko par lahko vzame dan, vikend ali teden, posvečenem samo temu.

In morda nastopi čas, ko odnose postane resnično pretesen za dušo; in je treba oditi. Vendarle pa želim prej povabiti “vprašanje Davida Whytea“ ter mu dopustiti, da naju prežame in predela.

Kajti biti priča drugemu, kako se razprostira v svoj polni potencial, je ena od poti, po katerih se med nami uteleša milost.

Kako si dela svoje življenje premajhno zanj?

Ko sem priča popotovanju skozi življenje enega od mojih otrok, zapažam drobcene znake zakrčenosti in na trenutke otožnosti; četudi se na zunaj zdi vse utečeno: delo, načrti, prijatelji.

A z oddaljenega položaja zrem v dušo, ki želi razpreti krila in najti svoje edinstveno mesto v svetu. Živeč v majhni Sloveniji to ni vedno najlažje.

In zdaj nastopi “vprašanje 2.0”: kakšna je vloga mene kot starša ali skrbnika  pri tem  potovanju? Kdaj naj posežem vmes  – kdaj pa zaupam? Še globlje: koliko je prostrana in svobodna notranja vizija, ki jo zavedno in nezavedno negujem o otroku? Jo morda utesnjujejo preozka prepričanja o tem, kaj otrok zmore in česa ne? Kaj je dobro zanj in kaj ne? Kaj je mogoče na tem svetu in kaj ne?

David Whyte je pesnik in prenašalec modrosti.