Kako sestanke osvoboditi "old boys" miselnosti in praks?

Nova slovenska vlada je nedavno povabila nevladne organizacije k še enemu v nizu dialogov. Ko sem videla fotografije s tega dogodka, me je kot facilitatorko stisnilo pri srcu.

Predsednik vlade sedi na sredini dolge mize; levo in desno drugi vladi predstavniki. Prve vrste v dvorani namenjene drugim državnim uradnikom. Predstavniki nevladnih organizacij posedeni zadaj.

Ko sem slišala, da ti dialogi potekajo – in  da na njih  jih sodeluje predsednik vlade – sem bila navdušena.

AMPAK. Kako je dvorana postavljena, je prav tako signal – in sporočilo.

  • Peščica vladnih predstavnikov – ki imajo izjemno strukturno in sistemsko premoč – sedi za dolgo mizo, kot bi naslavljala preostale udeležence; ne pa sodelovala v dialogu.
  • Izbranci imajo nenehen dostop do mikrofona, medtem ko se morajo drugi zanj angažirati (dvigniti roko, biti izbrani k besedi, počakati na mikrofon ...)
  • Le sedeči za imajo kartice z imeni, so vidne vsem. Drugi so anonimni.

 

Postavitev sobe je bolj podobna tiskovni konferenci ali šoli ali nagovoru vodstva fabriki kot prostoru, ki spodbuja soustvarjalni dialog.

Zanimivo je, da – glede na vrsto dejanj v zadnjih mesecih – zaupam nameram predsednika vlade in njegovih ekip, da z nevladnimi organizacijami soustvarjajo rešitve.  Iz svojih facilitatorskih izkušenj in dela z obema sektorjema tudi vem, da ni enostavno premostiti nezaupanja na obeh straneh, ki se je nabiralo desetletja.

Ko se sprašujem, zakaj so izbrali tak format, me prešine, da enostavno ne znajo drugače. Ne vedo,kaj vse je še možno.

»Tako se pač dela«, ko se srečajo deležniki z velikimi razlikami v moči.

 

Ni potrebno kaj dosti, da je scena veliko bolj dialoška:

  • Odstraniti mize in prerazporediti stole: sede v (po potrebi koncentričnih) krogih najboje vidimo skoraj vsakogar – in v praksi oživimo nekdanje vaške svete, ko so predstavniki družin modrovali okoli lipe,
  • zagotoviti, da ena in druga stran govorita približno enako (ali pa – še bolje - vladniki manj govorijo in več poslušajo »teren«),
  • sprotno beležiti in vizualizirai ključne poante in dogovore na način, ki ga lahko v realnem času spremljajo vsi (na zaslonih ali na velikih papirjih),
  • najti pravo kombinacijo diskusije v veliki skupini in razmislekov v majhnih skupinah (ki so velikokrat bolj produktivni; seveda pa je potrebno tudi zbrati uvide iz majhnih v veliki skupini),
  • vključiti izkušene facilitatorje, ki vodijo dialog proti zastavljenim ciljem na način, ki je vključevalen in produktiven hkrati.

In potem me je spreletelo (le zakaj sem rabila toliko časa?!): to ni problem le te (ali skoraj katere koli druge) vlade. Komunikacija od zgoraj navzdol tudi v tistih kontekstih, kjer bi resnični dialog prinesel bistveno boljše rezultate, je emblem tega, kako se na Zahodu sestankujemo že stoletja: podpirajoč hierarhične, konfrontacijske, tekmovalne prakse in miselnost, po kateri nikoli ni dovolj za vse – eni pač zmagajo, drugi pa izgubijo.

Glede na izzive, s katerimi se zdaj soočamo v svetu, je skrajni čas, da osvobodimo, odzahodimo, in poživimo načine, kako sestankujemo in sejemo.

Naj sestanki, seje, kongresi in konference končno mobilizirajo modrost, ki je prisotna v skupini; ne le v peščici posameznikov za katedrom. Potrebujemo jo bolj kot kdaj koli prej.

Konec koncev gre za to, da nam je mar. Da vnesemo spoštovanje v sleherni del dogodka – od procesa vabljenja (ja, vabljenje je proces, obrt in umetnost – ključnega pomena pri načrtovanju večdeležniških kompleksnih sestankov) do primerne ureditve prostora ter usposobljenih facilitatorjev, ki navigirajo komunikacijo za kakovostne rezultate. Predvsem pa resnično slišati vse prisotne - zlasti pa tiste z roba in manj moči.  In slišano vzeti resno.

Gre za vse tiste lastnosti z ženskega pola, ki so bile predolgo potisnjene ob rob.

Foto: BoBo, rtvslo.si 

Kako sestanke osvoboditi "old boys" miselnosti in praks?
Lokacija

Reston, VA (USA)

Družabno