Mikrozgodbe za smiselne povojne reparacije
Po obsodbi Dominica Ongwena za vojne zločine in zločine proti človeštvu je Sklad za žrtve (Trust Fund for Victims) mednarodni skupini Voices That Count (katere članica je Marjeta Novak) zaupal izvedbo obsežne izhodiščne študije v severni Ugandi; s ciljem oblikovati reparacijski program, ki bi temeljil na dejanskih izkušnjah in vpogledih žrtev samih – in s tem odražal njihovo razumevanje pripoznanosti, celjenja in pravice.
Kontekst in koraki
Z uporabo orodja SenseMaker® smo zbrali okoli 1.000 anonimnih kratkih osebnih pričevanj ljudi o tem, kakšne posledice imajo Ongewnovi napadi (izpred 20 let) še danes za njihovo življenje. Prisluhnili smo tudi mnogim mladim, rojenim med konfliktom ali po njem. Vsako mikrozgodbo je najprej interpretiral pripovedovalec sam.
Za zbiranje zgodb smo usposobili lokalne prebivalce. Ker so bile številne žrtve stigmatizirane – zlasti to velja za s strani uporniške vojske rekrutirane bivše otroške vojake in ženske, ugrabljene za spolno suženjstvo – je bil ključen občutljiv in spoštljiv pristop, da so ljudje sploh lahko spregovorili o tem, kako jih pretekla grozodejstva še danes zaznamujejo.
Metoda SenseMaker® na inovativen način zajame tako spoznanja iz osebnih izpovedi - mikrozgodb kot iz podatkovne analitike. V praksi to pomeni, da lahko iz pripovedi izluščimo, vizualiziramo in predstavimo ključne vzorce, ki odgovarjajo na glavna vprašanja projekta.
Potem ko smo naredili prve vzorčne analize, smo povabili člane skupnosti, verske in kulturne voditelje, psihosocialne delavce, nevladne organizacije in institucionalne akterje, da:
• pomagajo osmisliti prepoznane vzorce glede na širši družbeno-ekonomski kontekst,
• preberejo zgodbe in pridobijo dodaten vpogled v potrebe žrtev,
• predlagajo reparacijske ukrepe, ki izhajajo iz narativnih in numeričnih uvidov.
Večdeležniška skupina je tako imela priložnost izpostaviti dodatne teme, potrebe in predloge ukrepov, ki bi jih ostali, bolj »tehnični« pristopi lahko spregledali.
Kaj je dodana vrednost celovitega pristopa, ki združuje zgodbe in številčne vzorce?
• Pridobimo globlji vpogled, ne le obilo informacij. Zgodbe živo prikažejo, kako ljudje še danes doživljajo posledice nasilja – in kaj sami prepoznajo kot pomembne poti k okrevanju.
• Opolnomočenje skupnosti. Sodelovanje skupnosti v vseh fazah – od oblikovanja iztočnih vprašanj za zgodbe do njihove interpretacije – je okrepilo legitimnost in zaupanje v proces.
• Podlaga za konkretne ukrepe. Ugotovitve so prispevale k reparacijskemu načrtu ICC in vzpostavile izhodišče za spremljanje dolgoročnih učinkov.
• Medgeneracijski vpogled. Mlajši udeleženci so opisovali posledice – od vnaprej uničene prihodnosti poti do razpadlih klanovskih in skupnostnih vezi. Zgodbe naslednje generacije so bistvenu pripomogle k celovitejšemu razumevanje učinkov oboroženih konfliktov.
• Skupna podlaga za lokalne agente sprememb. Skupno branje in osmišljanje zgodb je raznolikim deležnikom omogočilo, da prepoznajo skupne imenovalce in svoje delovanje uskladijo ter osredotočijo na tisto, kar je za prizadete res pomembno.
Kaj se lahko iz primera Ugande naučimo za druga kompleksna okolja?
Pristop je uporaben tudi onkraj postkonfliktnih območij – povsod, kjer je okolje kompleksno, spremembe stalne, in kjer tradicionalne ozko usmerjene metode ne zadoščajo. Posebej tam, kjer je treba razumeti izkušnje ljudi, ne le statistiko.
Uporaben je na primer za:
• strateško načrtovanje v nestabilnih razmerah,
• vodenje in spremljanje organizacijskih sprememb, zlasti ob nizkem zaupanju,
• razvoj skupnosti v okoljih, ki jih zaznamuje neenakost,
• spremljanje, vrednotenje in učenje (MEL) v projektih razvojnega sodelovanja,
• sooblikovanje rešitev, ki izhajajo iz razumevanja zelo življenjskih, osebnih okoliščin
V čem je posebnost in moč pristopa?
Moč pristopa ni le v zgodbah – temveč v načinu njihovega zbiranja, razumevanja in preoblikovanja v konkretne korake:
• Zgodbe vključujejo samointerpretacijo, to pa omogoča jasnejši vpogled in manj ugibanja.
• Interpretacijo naredi vir sam, kar zmanjšuje možnost popačenja ter krepi moč pripovedovalca.
• Vzorci se hitro izoblikujejo, kar omogoča sprotno učenje in prilagajanje.
• Rezultati so vizualno izjemno dostopni tudi za ljudi brez statistične podlage.
• Obseg ne pomeni izgube globine: vsaka od tisočih zgodb prispeva k razumevanju konteksta in uvidov za delovanje.
Organizacijam, ki delujejo v kompleksnih kontekstih – v javnih storitvah, zasebnem sektorju ali na področju družbenih sprememb – ta pristop omogoča premik od 'reda radi' posvetovanja k resničnemu sodelovanju.
Pomaga osvetliti tisto, kar je teže izpovedati. In opaziti tisto, kar je pogosto spregledano.
