Od izpita do blagoslova

Ko sem pred leti opravljala certifikacijo za profesionalno moderatorko/facilitatorko (CPF); je bil postopek precej klasičen: (1) poročilo in dognanja s sedmih kompleksnejših facilitiranih procesov;  (2) preverljive reference strank; (3) polurna facilitacija v živo s presojevalci kot klienti in udeleženci; (4) intervju pred polurno facilitacijo in po njej.
Znotraj tega linearnega postopka se je zgodil trenutek čarovnije, ki se me je dotaknil za vedno; in prevprašal vlogo izpitov v strokovnih skupnostih. Takole je šlo.

Del certifikacijskega postopka je bilo polurno facilitiranje v živo; v mednarodnem okolju na robu strokovne konference v Ženevi. Moja naloga je bila facilitirati polurno delavnico timskega debriefinga o pravkar zaključenem projektu. 

Vse je teklo gladko. "Zahtevni udeleženec", ki ga je predstavljal eden od presojevalcev, je bil hitro pomirjen: dovolj je bilo, da sem pozitivno artikulirala vrednote izpod njegovega negodovanja. Odtlej je sodeloval nadvse konstruktivno.
Vedela sem, da imam na voljo točno pol ure – niti minute več. Kakšnih 5 minut pred iztekom časa sem ocenila situacijo in spremenila osnovni načrt: udeležence, ki so bili v majhnih skupinah razporejeni vzdolž vizualizirane večplastne  časovnice projekta, sem povabila v stoječi krog; z namenom da podelijo ključna spoznanja, ki jih želijo upoštevati v nadaljnjih projektih. Končali smo v zadnji minuti pred iztekom mojih 30 minut.

Zaključni del certifikacije bil intervju z dvema glavnima presojavalkama. Ena od njiju me je vprašala: „Ali je bil končni stoječi krog prvotno del vašega procesnega načrta?“
„Pravzaprav ne.“
Presojevalka se je nasmehnila: „Zelo dobro sem videla trenutek, ko ste bili v dilemi, kako naprej – in se odločili za stoječi krog. Ta gesta je harmonično zaključila proces tako vsebinsko kot po energiji. Kapo dol."

Njeno navdušenje - in sploh da je opazila to podrobnost - me je presenetilo. Običajno imam narejen načrt, ki pa ga prilagajam glede na evolucijo skupine in na rezultate dela; oboje pa v kontekstu višjega namena, zaradi katerega se je skupina zbrala. Za krog pa že v kosteh vem, da je močna zadeva.

Ista presojevalka me je nekoliko kasneje vprašala, kje imam v prihodnosti namen aplicirati facilitatorsko znanje. Ne spomnim se več, kaj sem ji odgovorila. 
Spomnim pa se njenega odziva.  
Pozorno me je pogledala, in premišljeno rekla: "To, čemur sem bila danes priča, je dar, ki ga le redko vidim celo v globalnem kontekstu: navigirati skupinsko dinamiko tako, da sledi višjemu cilju – ne nujno načrtu. Velik dar pa nosi veliko odgovornost. Uporabite ga za prave stvari.«

Od takrat sem se večkrat spomnila tistega avatarskega trenutka: ko me je spoštovana starejša kolegica pogledala v oči; in me resnično videla. Videla in imenovala moč, ki se je takrat še sama nisem zavedala. 

Kako svet in nepozaben je bil ta trenutek. To ni bil izpit; bil je prag in portal, ki je v meni odprl nove vire. Bil je blagoslov.

Spomin na ta trenutek me še danes napolni z močjo, kadar me objame strahospoštovanje pred konkretnim kompleksnim dialogom, ki ga imam namen facilitirati. Ali kadar podvomim o svojih zmožnostih ali vlogi.

In vse bolj se ga spomnim tudi tedaj, ko nastopi čas, da jaz prepoznam in artikuliram moči in talente naslednjih generacij.

 Marjeta

 

Od izpita do blagoslova
  • Kaj če oživimo moč prepoznanja in imenovanja talentov naslednjih  generacij – sploh tistih, ki se jih sami ne zavedajo? Kako bi to poživilo skupine in skupnosti, s katerimi (so)delujemo?
  • Kaj če zahodni model preverjanja znanja kdaj pa kdaj zamenjamo za podarjanje blagoslovov?
  •  Kaj če bi skupne projekte začenjali praznovalno: z imenovanjem moči posameznikov in ekipe, ki jih že prepoznamo; in za katere vemo, da bodo koristne za projekt? Kaj če projekte zaključimo z artikuliranjem moči, ki smo jih skozi skupno delo prepoznali ali razvili?
  • Kako bi moje delo morda lažje steklo, če bi poprej zaprosila za blagoslov nekoga, ki ga na tem delovnem področju spoštujem? 
  • Kaj če se med prazniki (rojstni dnevi, božič, zaključek šolanja ...) namesto z rečmi medsebojno obdarujemo z artikuliranjem pozitivnih prispevkov in talentov, ki jih je vsak od nas prispeval skupnosti?
  • Čigav blagoslov potrebujem pri naslednjem pogumnem koraku?
  • Kdaj sem jaz poklican/a, da predam blagoslov naprej?
Lokacija

Reston, VA (USA)

Družabno