Stane, bilo mi je v čast

V vadbišče borilne veščine ki aikido, ki ga je Stane Kirbiš desetletja vodil v ljubljanskih Dravljah, sem prvič stopila pred dvema letoma; v težkem življenjskem obdobju, ko se nisem več znala smejati. Kmalu je Stanetov dojo (= vadbišče) postal prostor utelešene radosti – in nepričakovanih spoznanj za življenje.

Tole pišem manj kot dva dni po tem, ko je Stane preminil po kratki bolezni. Stanetu v čast in meni v oporo želim ohraniti nekaj ključnih spoznanj, ki jih je Stane mojstrsko vpletel v učenje te miroljubne borilne veščine.

Spodaj zapisano odraža to, kar se je vtisnilo vame – ne nujno točno to, kar je Stane rekel ali storil. Upam pa, da zaobjema duha, ki nas bo tudi po Stanetovi smrti navdihoval še naprej.

 

Karkoli pride, sprejmi z odprtostjo in sproščenostjo

Ki aikido je miroljubna borilna veščina, v kateri 'napadena' oseba pretvori moč napada v smer večje harmonije z drug drugim ter z življenjem kot celoto (moja preprosta interpretacija).

V začetku sem se na vsak napad pripravila resno in osredotočeno – kot se za boj spodobi. Stane je zaznal vsako brazdo na mojem čelu; za trohico povišana ramena; za sekundo zastali dih; in se vsakič prešerno nasmehnil: »Marjeta; 22 ur dneva si lahko napeta in pod stresom, kolikor hočeš: ti dve uri na treningu pa vadimo sproščenost, lahkotnost, fleksibilnost. Ko se približa napad, ga sprejmi z nasmehom.«

Enako je veljalo za padce, ki se jih začetniki najprej učimo: le-ti naj bodo masaža za telo. Ko padeš, padi z mehkobo, da se ne poškoduješ. Ob padcu izdihni, nato pa se gladko in hitro poberi; pripravljen, da spet srečaš Življenje v vsej svoji polnosti.

To temeljno lekcijo skušam podomačiti tudi za preostalih 22 ur (zunaj treninga): zamahe življenja sprejemati s prožnostjo, odprtostjo in sproščenostjo. Tako mi je na voljo veliko več virov in moči, kot pa če je moj odziv zadrgnjen in skrčen.

Najbolj pa se me je dotaknil Stanetov večni nasmeh: ko je prihajal v telovadnico pol ure pred začetkom – in to brezpogojno, tudi s povitim zvinjenim gležnjem; ko je demonstriral sprejetje 'napada'; in še najbolj, ko nas je gledal, kako vadimo in napredujemo.

 

Ekspanzija namesto krčenja

Ena ključnih praks v ki aikidu so tako imenovani 'ki testi': medtem ko partner izvaja pritisk na določene dele telesa sovadečega, le-ta vadi osredotočeno prisotnost v navidez statični drži.

Intuitiven odziv na pritisk od zunaj je velikokrat upor in protipritisk. Stanetova priporočila so bila drugačna: ko doživite pritisk, se ne fokusirajte nanj – pač pa na povečanje celotnega telesa. Kot da ob pritisku zrasteš v duhu, bi dodala jaz.

Lekcija za življenje: Kako lahko v stresu ali konfliktu razširim svoje telo, dojemanje, sočutje? Kako se lahko odprem večji zgodbi, ki objema udarce življenja? Katere nove možnosti se s širitvijo odpro?

 

Testiranje je test za tistega, ki testira

Ko je Stane ob priliki rekel: »Testiranje je bolj test za tistega, ki testira – kot za testiranca«, sem globoko prikimala. Bil je trenutek razodetja: spet še ena lekcija, ki jo lahko prenesem na veliko ravni življenja; družino, šolo, delovno okolje.

Stane je nadaljeval: »Testiranje je iskanje žlahtnega robu, ki podpira rast vadečega partnerja. Ne gre za to, kdo je močnejši ali šibkejši; ali kaj je prav ali narobe. Tisti, ki testira, mora najprej vzpostaviti stik in začutiti partnerja – nato pa najti pravo mero pritiska, ki vadečemu pomaga rasti; ne prehudo in ne premalo.«

Oh, ko bi enako veljalo tudi za šole, delovna okolja – in povsod drugod, kjer si izmenjujemo povratne informacije z namenom učenja in rasti.
Bistvo je v nameri tistega, ki testira. Želim kaj dokazati, izpostaviti napake, izkazati superiornost, najti krivca … ali podpirati rast na način, ki časti učenca?

 

Ne poslušajte me – sami raziskujte, kaj deluje

Mnoge klube borilnih veščin vodijo gurujski učitelji, ki pridigajo poslušnost, serioznost in hierarhičnost.

Stane, na moje veliko olajšanje, ni bil med njimi. Njegov dojo je bil prostor neformalnosti, sproščenosti in iskrene dobrodošlice slehernemu – tudi če pride na vadbo enkrat na mesec ali leto.

Med najdragocenejšimi Stanetovimi darili pa je bilo nenehno spodbujanje, da sami iščemo svoje resnice – ne pa slepo sledimo njegovim besedam.

»Ne mi verjet, kar koli govorim: sami sprobajte, pa boste videli. Lahko se motim, sem pristranski … ne mi zaupat.«

»Ni ene prave tehnike – sami raziskujte, kaj deluje za vas.«

»Kaj je ki? To je vprašanje, na katerega si odgovori vsak sam.«

Stane je naš dojo vodil s predanostjo in skromnostjo. Nekako se mi zdi, da je to najgloblji namen aikida samega.

 

Stane, bilo mi je v čast

Stane je umrl le nekaj tednov po tem, ko so mu diagnosticirali napredovalo bolezen.

Ne glede na to, od koga se bom v prihodnje učila aikida, bosta Stanetov glas in modrost še naprej vodila gibe, ki jih bom prakticirala. Ne gre namreč za tehnično mojstrstvo borilnih veščin - gre za spremljanje in sprejetje Življenja z odprtostjo, sproščenostjo, radostjo in ljubeznijo.

Stane, bilo mi je v čast srečati te in se učiti od tebe. Globok poklon.

In kot vemo: legenda nikoli ne umre.