"Tudi starejši si želimo skupnih prostorov za igro!"

Ko sem nedolgo nazaj facilitirala srečanje s sosedi o sooblikovanju javnih površin v novem parku naše prestolnice (Ljubljane), so snovalci parka v eni od podskupin prisluhnili idejam udeležencev o tipih doživetij, ki bi jih na igriščih želeli za otroke.

Srce mi je poskočilo od veselja, ko sem starejšega udeleženca slišala, da si tudi njegova generacija želi zunanjih prostorov za igro.

(To so tisti trenutki, ko mi je v vlogi facilitatorke težko ostati 'nevtralen', saj moj um eksplodira od možnosti ... a to je že druga zgodba).

Zato potrebujemo dobro vodene dialoge – da skupaj razširimo sfero možnosti, preizprašamo predpostavke, na novo osmislimo kakovost življenja.

Kaj bi postalo mogoče, če bi javne površine zasnovali tako, da bi se lahko skupaj igralo več generacij? Kako vse je lahko videti »vključenost« v igri? Kako biti igriv pri snovanju igralnih doživetij in opreme? Kako sebe povabiti, da se večkrat igramo tudi v zreli dobi (pa ne le z otroki)?