Kaj pomeni biti 'nevtralen' facilitator?

Nevtralen glede vsebine ( = ne vpliva na vsebino rezultatov)? To je po eni strani osnova – za to nas najemajo;  a še tu je nevtralnost vprašljiva, saj že sam načrt procesa močno vpliva na rezultate.

Nevtralen (= nepristranski) tudi glede radikalnih stališč, ki jih  morda izrazijo udeleženci? To je po eni strani ključno, da se udeleženci počutijo opogumljene prispevati svoje resnice, ne da bi jih facilitator – oseba, ki ima pogosto za čas delavnice največ moči -  obsojal.

Po drugi strani pa ni realno.

Ljudje nismo stroji: imamo notranje reakcije, ki jih ni mogoče povsem nadzorovati.

Ko udeleženec izreče nekaj, kar je v nasprotju z mojimi ključnimi vrednotami, lahko notranje doživim šok, bes, razočaranje ...;  cela vrsto občutkov, ki me za hip lahko vržejo iz tira.

Zavedanje notranjih reakcij in premišljeno odzivanja, ki podpira skupino in namen dogodka, je ena ključnih facilitatorskih veščin.

Na globlji ravni zame "nevtralnost" pomeni, da nisem le teoretično nepristranska« - pač pa da sem radikalno, enakovredno empatična do prav vseh mnenj, izraženih v skupini. Radikalno, brez izjeme.

Veliko delam v srednji Evropi in na Balkanu; v intenzivnih okoljih, kjer ljudje ne šparajo jezika in čustev.

Ko udeleženec izzove drugega udeleženca ali idejo na energičen, a razdiralen način, se občutje v skupini v hipu spremeni.

To je trenutek, ko lahko pogledamo stran (in agonijo samo prestavimo na kasnejši moment) – ali pogledamo bližje: strast, zaobjeto v težko slišljivih besedah, preobrazimo v pozitivno srž, ki dobrodejno vpliva na dinamiko skupine.

Kot facilitatorka v takih trenutkih prisluhnem globlje kot zgolj besedam: zanima me globlja vrednota, potreba, kvaliteta – pozitivna srž, ki poganja razmišljanje, govorjenje in vedenje. In spoštljivo preverim, ali prav razumem, kaj je udeležencu pomembno.

Primer:
Na večdeležniški delavnici o sobivanju med Romi in večinskim slovenskim prebivalstvom so podskupine deležnikov oblikovale smernice za rešitve, ki smo jih nameravali soustvariti.

Glede na kompleksnost tematike – in vseh vrst razočaranj in nemoči, nabranih skozi leta na vseh straneh -  me ni presenetilo, da so se med smernice prikradla tudi druga sporočila, ki so jih deležniki komaj prikrivali. Ja, in veliko frustracij.

Sosedje so npr. takole predstavili svoje smernice: »Hočemo, da grejo, od koder so prišli. Utrujeni smo od streljanja, žurk, smetenja …, ki doseže naša dvorišča. Naši otroci se ne morejo igrati zunaj – je preveč nepredvidljivo, kaj se lahko v okolici zgodi. “

Moj poskus 'prevajanja' njihovih frustracij v smernice: »A gre za to, da bi se v svojem domu radi počutili varno – vi in vaše družine? In vam je pomembno,  da rešitve, ki jih pripravimo, to podpirajo?« “Ja, ...”

K je bila za predstavitev svojih smernic na vrsti romska skupnost, je njihova predstavnica – prvič tistega dne – začela govoriti v svojem jeziku (ki ga nihče od Neromov niti približno ni razumel).

Vse oči so se obrnile vame. Ne, nisem jih poskušal »porihtati«; jih npr. vzvišeno spomniti, da je slovenščina uradni jezik ... udeleženci niso otroci, jaz pa nisem učiteljica ali pridigarica.

Misli so mi švigale kot za stavo. Kaj želi povedati? Kako lahko slišim njihovo bolečino?

Spomnila sem se mnogih primerov iz vsakodnevnega življenja Romov, ko so bili Romi za razlago (npr. gradbenih dovoljenj) napoteni na zakonodajo ali prejeli dolgovezne dopise, ki jih še domači govorec slovenščine brez pravosodnega izpita ne bi razumel - kaj šele Romi, ki jim je slovenščina tuj, težko razumljiv jezik. (Zakaj je temu tako, je že druga zgodba.)

“Bi radi, da so rešitve napisane jasno, da jih bo romska skupnost razumela?”, se je glasila moja intervencija. Velik 'ja' – tokrat takoj v slovenščini, hvalabogu.

Za več primerov poglejte tukaj. Pristop pozitivnega povzemanja temelji na nenasilni komunikaciji. Potrebovala sem kar nekaj let, da sem se odučila reaktivnih, obsojajočih interpretacij – in namenoma začela iskati bolj velikodušne in generativne.

 Moja praktična različica nevtralnosti (kot facilitatorke) v konfliktnih situacijah torej je, da

(1) sem radikalno empatična do VSEGA, kar udeleženci prispevajo v skupini;

(2) namenoma kopljem do "zlata" pod tem, kar povedo – do vrednote/potrebe/lastnosti, ki (a) poganja njihovo razmišljanje in (b) s katero se lahko vsaj do neke mere povežejo tudi nasprotne strani;

(2) po najboljših močeh artikuliram pozitivno srž, in preverim, ali jih prav razumem.  Ne postavljam »diagnoz« -  njihovo resnico poglobim na raven skupnih imenovalcev (vrednot, potreb, stremljenj), s katerimi se lahko povežejo tudi ostali v skupini. To pogosto sproži olajšanje in večjo povezanost.

Če kiksnem mimo (= ne uspem artikulirati tiste vrednote/potrebe, ki je v dani situaciji zanje pomembna), me hitro korigirajo in s svojimi besedami povedo, česa bi si želeli. Premik je narejen – prvi korak(ec) k večjemu razumevanju.

Kaj pomeni biti 'nevtralen' facilitator?
Lokacija

SI-1000 Ljubljana, Slovenia

Stik

+386 (0) 40 620 427
info ( afna ) humus.si

Družabno