Za kaj nas v resnici plačujejo?

Tik preden se je nedavni kompleksni participativni dogodek uradno začel, je naročnik nenehno prihajal k vodji zunanje facilitacijske ekipe z drobnimi vprašanji, ki niso imela največjega smisla.

Tuhtala sem, kaj se dogaja – a je tipček mikromanager, ki bi rad imel vse pod kontrolo, čeprav je vodenje procesa naša domena?  Zdelo se mi je, da mora iti za nekaj drugega.

Končno mi je kapnilo. Naročnik – poosebljenje moči na visokem položaju – je prihajal k glavni moderatorki kot v 'babičino zavetje'. Ne toliko po zagotovilo, da bo dogodek uspel – bolj zato, da ve, da ni sam.

V teh nestanovitnih časih so vodje pod še večjim pritiskom kot v 'stari normali'. In še bolj osamljeni.

Ko najemajo svetovalce ali moderatorje, menijo, da kupujejo rešitve.

A dandanes ko se je pojem »rešitev« razširil – od linearnih, jasnih, časovno opredeljenih ukrepov v nenehno evolucijo smeri delovanja glede na spreminjajoči se kontekst – nas dejansko najemajo, da skupaj z njimi nosimo breme kompleksnosti, ki jim visi na glavi.

Delitev bremena delno poteka na racionalni ravni: skupno iskanje novih referenčnih točk v spreminjajočem se kontekstu; sorazvijanje novih indikatorjev napredka/uspeha, ki bolje podpirajo želeno prihodnost; sooblikovanje načel, ki lahko usmerjajo prihodnje odločitve; soiskanje načinov za vključitev vseh, ki vplivajo ali na katere vpliva nameravana sprememba. In še veliko več.

Kot facilitatorka sodelovalnih pristopov vedno več časa preživim z naročnikom v fazi priprave, torej preden se delavnica/proces sploh začne: v skupnem raziskovanju kontekstualne kompleksnosti obravnavane problematike in iskanju pravih vprašanj, na katera želijo v delavnici najti odgovore.

Delitev bremena pa poteka tudi na energijski ravni: kot da se del teže prenese z naročnika na facilitatorja.

Procesni vodja (facilitator) na sami delavnici drži prostor za raznolike interese, ki jih v sobo prinesejo - včasih zelo polarizirani - deležniki.
To ni majhna stvar: kdaj pa kdaj se počutim kot strelovod, v katerega na energijski ravni letijo puščice, jaz pa jih po alkemično vračam nazaj kot cvetove, ki pomirjajo in povezujejo.

Praksa sočutnega povzemanja iz nenasilne komunikacije mi je pri tem zelo v pomoč.

Da sem lahko dober strelovod, pa moram najprej poskrbeti zase: negovati notranjo držo, ki z razumevanjem in naklonjenostjo zaobjame mnogotere (ter včasih konfliktne) interpretacije problema ali želene prihodnosti.  

Pri tem sta najbolj v pomoč dve stvari: redna osebna praksa in podpora skupnosti.

• Z osebno prakso imam v mislih vse redne regenerativne dejavnosti (in tudi nedelovanja), ki so namenjene obnovitvi moči: od pisanja dnevnika, borilnih veščin,  sočutnega notranjega dialoga, hoje, meditacije, molitve ...  Tako zunaj kot znotraj nas so vedno na razpolago viri, ki jih lahko uporabimo za lastno obnovo in prenovo.

• Potrebna pa je tudi skupnost: človeška in druga bitja, ki nam držijo hrbet v intenzivnih situacijah. V težkih časih, kot je zdaj – ko se stari, domači načini dojemanja, razmišljanja in delovanja rušijo – je nujno imeti skupnosti ljudi, katere poživljajo ista vprašanja kot nas same. V domači okolici ali na daljavo; dolgotrajnejše ali spontane. Vsakršne pridejo prav.

Moja beseda za leto 2022 je skupnost.

 

 

Za kaj nas v resnici plačujejo?
Lokacija

Reston, VA (USA)

Družabno