Za kaj se ne misliš več opravičevati?

Kataklizmični dogodki (smrt, bolezen, ločitev, izguba službe, tudi menopavza) pogosto v hipu počistijo z navlako v življenju: z enim zamahom ustvarijo praznino, ki kliče po temeljitem resetu vsega, kar smo do takrat imeli za samo po sebi umevno.

Ko me je pred leti zadelo več takih dogodkov hkrati, sem – ko sem bila dobesedno na kolenih – zaslišala šepet, ki je prišel od nikoder: »Za kaj se nisi več pripravljena opravičevati?«

Želim si, da bi si to vprašanje zastavila že prej; in to velikokrat.

Precej poguma je bilo potrebno, da sem priznala sama sebi: nočem se več opravičevati za svojo občutljivost.

Občutljivost je bila poročena s sramom. Z veliko sramote.

V osebnem in poklicnem tandemu, ki je nenadoma propadel, sem želela biti racionalen in zanesljiv partner. Utišala sem subtilno zaznavanje, misleč, da je v skupni barki življenja prej ovira kot priložnost. Saj veste – nihče ne mara iracionalne babnice, ki sledi nekim nevidnim namigom. Itd itd.

Da občutljivost prinaša same težave, sem ponotranjila že kot otrok. Dobromisleči odrasli so me opozarjali: »Ne bodi tako občutljiiva, ker boš v življenju trpela. Občutljivi so hitro izkoriščani. Bodi močna in trdna.«
Občutljivost sem zlagoma potisnila ob stran. Oblast je prevzel razum, ki je za skoraj vse našel prave razlage; me ščitil pred bolečino in mi dajal občutek nadzora.

A negativna percepcija občutljivosti je še veliko starejša: tisočletja patriarhata so poskrbela, da na Zahodu po božje častimo racionalno, materialno, otipljivo, merljivo.

Šlo je – dokler ni šlo več.

Ko se je moje življenje, kot sem ga bila poznala, sesulo, se je v umu načrtala praznina. To so bili najtežji meseci mojega življenja. Prisilili so me, da ponovno premislim o temeljih, na katerih je temeljilo moje bivanje.

Kaj pa če je občutljivost neke vrste dar – zase in za druge? Katere blagoslove svetu prinašajo izjemno občutljivi ljudje?

Tukaj je nekaj iskric, mirno pa dodajte svoje J:

  • Boljše zaznavanje in zavedanje: občutljivo telo je kot radar, ki zazna subtilne signale in premike v okolju; in to veliko prej kot um.
  • Sočutje.
  • Veči stik z razpoloženji drugih ljudi (hitro dodam še opozorilo: obnese se, da razlikujemo med (1) lastnim zaznavanjem in (2) našo lastno interpretacijo (mislno kreacijo, kaj se dogaja v sočloveku, ki lahko udari precej mimo).
  • Sposobnost zaznavanja energijskih premikov v skupini.
  • Ustvarjalnost (uživanje v spočenjanju idej, ki ga um ne omejuje).
  • Večja intuicija.
  • Senzualnost.
  • Sposobnost slišati subtilne svetove: glasove v naravi; ali prihodnost, ki se rojeva.

Pri mojem delu facilitatorke večdeležniških dialogov je občutljivost ključnega pomena: Pomaga mi razbirati neverbalne signale, še preden se razrastejo v verbalne prepire. Pa tudi trenutke katarze, ko se v sobo naseli olajšanje in upanje za naprej.  

Zdaj vidim, da sem te zmožnosti razbiranja jemala za samoumevne. Skrajni čas je, da se občutljivosti zahvalim za zavezništvo, ki mi ga nudi že dolgo.

Občutljivost pa je zlasti v pomoč meni sami: opozori me, ko – npr. v intenzivnih situacijah - moj »sistem« pade iz ravnovesja. Namesto da bi se odzvala iz starih – ne vedno najbolj dobrodejnih – avtomatizmov, me moj subtilni radar povabi, da se za hip zaustavim in premotrim, kaj se dogaja: katere potrebe so v igri pri meni in drugih v danem trenutku, in kaj je morda najboljša pot naprej.

Življenje postane skladnejše in lažje, če dam občutljivosti priložnost, da sodelujeva :-)

Seveda pa ne gre za ali – ali.  Potrebujem oboje; bister um in subtilno zaznavanje.

Na Zahodu smo se nagnili preveč na stran racia.

Kaj bi postalo možno, če kot človeštvo dopustimo in spodbujamo, da se občutljivost razcveti? Kaj bi bilo na tem svetu drugače? Kaj bi postalo možno, kar se nam zdi zdaj nepredstavljivo?

 

PS. Za kaj se nisi več pripravljen/a opravičevati? Katero dovoljenje si želiš dati za bolj polno življenje?

Za kaj se ne misliš več opravičevati?

Bolj kot je tok življenja intenziven in kaotičen - vredneje se je ustaviti in naravnati kompas.
S tem namenom vas z Ireno Deržek Čuber, pshihoenergijsko terapevtko in nekdanjo učiteljico v šoli Barbare Ann Brennan, vabiva na vikend delavnico v času od 8. do 10. aprila 2022; v prijetnem okolju Debelega Rtiča (zaradi zanimanja bo to druga ponovitev delavnice).

Namen srečanja je poglobiti stik s seboj; oživiti čutila in čutenje  ter pridobiti vsakodnevne prakse za prizemljeno in hkrati navdihnjeno življenje. Več tukaj
 

Ključne teme:

  • Vpogled v psihoenergijsko dinamiko in naš (pod)zavedni vpliv nanjo:
    • kako naš notranji svet vpliva na zunanje dogajanje (in obratno)
    • kaj lahko naredimo za več skladja s seboj, drugimi in Življenjem
  • Svež pogled na psihoenergijsko zapuščino prvotne družine: darovi in slovesa
  • Ozaveščanje in preseganje omejujočih vzorcev na energijski, telesni, čustveni, miselni in duhovni ravni
  • Integracija in pot naprej

 

Lokacija

Reston, VA (USA)

Družabno