Zakaj delaš, kar delaš?

Kanadska kolegica, ki piše knjigo o ljudeh, ki jih njihovo delo resnično izpolnjuje, me je pred kratkim pobarala, zakaj počnem, kar počnem.

Enega od dni, ki je bil za moje delo in življenje prelomen, se spominjam še danes. Na mednarodni medkulturni konferenci dobro desetletje nazaj se je ena od vzporednih delavnic imenovala “dialoški proces”. Jasno mi je bilo, da moram biti tam, čeprav nisem prav vedela, o čem bo tekla beseda. Dobrih 20 se nas je zbralo v krogu. Japonski voditelj nas je po nekaj ogrevalnih vajah za pretanjeno poslušanje povabil k Bohmovem dialogu v krogu na temo osebnega premagovanja sovraštva. Izbira teme je bila kar pogumna, saj so bili v pisani medkulturni druščini predstavniki dežel, ki so se nedavno še krvavo bojevale.

Nekje na polovici presunljivo močnega, iskrenega in transformativnega dialoga mi je bilo jasno, da moje življenje po tej izkušnji ne bo nikoli več tako kot prej. Znašla sem se v polju popolne prisotnosti, ko vsi dvomi, misli ter celo čas in prostor izginejo. V krogu iskrenega izražanja in globokega poslušanja sebe, drugega in nevidnega reda stvari bi lahko sedela 24 ur na dan, 365 dni na letu.

Po končanem procesu sem vsa pretresena obstopila skromnega japonskega voditelja: kje, kako, kdaj se lahko naučim te čarovnije – ko se ljudje slišijo in povežejo kljub globokim ranam in razlikam?  Iz mojega vztrajanja se je razvil mentorski in kasneje prijateljski odnos, ki traja še danes.

Umetnosti in obrti komunikacije v krogu sem se skozi leta učila še od drugih svtovnih avtoritet vodenja krogov, ki oživljajo starodavnega duha vaških svetov ter ga vnašajo v organizacijska, šolska, terapevtska in družinska okolja: krog kot prostor sodelovanja z drugim kot enakovrednim človeškim bitjem ne glede na vloge, ki jih sicer igramo; krog kot sveti prostor, v katerem se upočasnimo, da res slišimo sebe in drugega ter drugače misleče; krog kot vznikanje skupinske modrosti, ki je večja od modrosti posameznikov.

Ko sem pred leti gostila enega od takih krogov, me je spreletelo spoznanje: kadar sedim v krogu bodisi kot udeleženka ali gostiteljica (kar je ustreznejše poimenovanje od voditeljice), zdravim mojo sveto rano iz otroštva: odraščanje v prisotnosti zelo dominantnega očeta. Kot otrok sem se dominantnosti upirala, kakor sem vedela in znala. Iz prvotne družine pa sem na koncu izšla točno taka kot on: »Bolje da jaz obvladujem druge kot da drugi mene,« sem si na tihem mislila. Ta napadalno-obrambna drža seveda ni osrečevala niti mene (drugih pa še manj!). Prav hvaležna sem za komunikacijsko formo kroga, s katero se je moje celjenje pospešilo - tako v pomenu zdraviti stare rane kot postati celovita.

Zadnja leta sem slišala več podobnih zgodb, ki nakazujejo, da rana, s katero odraščamo, nosi v sebi darilo, saj nas opremi z edinstvenimi veščinami, ki so kasneje lahko naš unikatni prispevek svetu. Mene je življenje z dominantnim očetom izurilo za takojšnje prepoznavanje dominantnega vedenja in demotivirajočega vpliva le-tega na druge. In ko sedim v krogu v paradigmi partnerstva (ne pa prevlade), se mi zdi, da dobro voden krog ne celi le mene, pač pa tudi vse, ki so prisotni, ter vedno tudi skupino kot celoto.

Lepota komunikacije v krožni formi je v tem, da se zaradi svoje preprostosti in lahko dogodi kjer koli: v organizacijah za čim bolj okroglo sejno mizo; v timih, razredih, skupinah za samopomoč; ne le kot strukturirano reševanje problemov v skupini, pač pa tudi kot alternativa zapovedanim družinskim druženjem in obeleženju življenjskih prelomnic; in celo kot notranji dialog med različnimi vidiki samega sebe.

 

Marjeta

Zakaj delaš, kar delaš?
Lokacija

Reston, VA (USA)

Družabno