Živo

 
  • Kaj pa mene kliče v tej svetovni norišnici?

    Zimo sem delno preživela v glavnem mestu Vietnama, kjer sem ekipi alternativne poslovne šole Knowmads Hanoi pomagala razvijati veščine povezovalne komunikacije in skupinskih procesov naslavljanja skupnih izzivov. Poslanstvo njihove kreativne »šole« (ki je po duhu zelo nasprotna hierarhičnim šolskim sistemom) me je ponovno podžgalo v tem, kako podpreti drug drugega, da najdemo svoje mesto (in mir) v »apokaliptični podobi sveta«, ko stari sistemi razpadajo, nove pa skupaj zarisujemo z vsako (ne)odločitvijo.
     
  • Jutri nam ni obljubljen

    Ko sem kdaj slišala, da se nekomu v dolgotrajnem partnerskem odnosu niti sanjalo ni, da gre zveza h koncu (ker se partner npr. ogreva za drugo osebo), sem bila prepričana, da se meni kaj takega ne more zgoditi – da pa že znam razbirati znake. Življenje mi je z velikih zamahom pokazalo, da ni tako – in preteklih 7 mesecev je bilo zame najtrša šola o sebi, o drugemu in o Življenju. Kaj sem se iz nje naučila?
     
  • Prevratniško pozitiven pogled na vizijo Slovenije 2050

    Vizija Slovenije 2050 je bila prvi pogumen poskus vlade vključiti večje število deležnikov (predstavnikov interesnih skupin) in posameznikov v soustvarjanje želene skupne prihodnosti. Ko je bila vizija objavljena, je bil odziv javnosti in medijev predvidljiv (in, ja, tipično slovenski): predstavljene so bile negativne plati procesa, spregledani pa inovativni, za slovensko družbeno okolje prebojni momenti, ki bi jih bilo vredno razvijati naprej.
     
  • Pogum za nova prijateljstva

    Ko sta jeseni priletela v Ljubljano moderatorska kolega iz Evropske komisije, sem se ju že dneve prej veselila kot najdražjih prijateljev. Na neki točki mi je postalo jasno, da res sta prijatelja – čeprav tudi sodelavca v resnem in pomembnem projektu. Zasvetilo se mi je tudi, da se moja prijateljstva v zrelih letih porajajo drugače kot v mladih. In da so marsikatera od njih pravzaprav globlja od tistih z najdaljšim stažem.
     
  • Kakršen koli je že izziv, odgovor je vedno v skupnosti

    Te dni mineva eno leto, odkar smo z moderatorskimi kolegi izpeljali prvo odprto proaktivno kavarno. S cmočkom v grlu smo spremljali potek in odziv: bodo ljudje res prišli? Bodo pripravljeni deliti svoje sanje ali konkretne projekte s skupino neznancev? Bomo uspeli vzdrževati prostor navdiha – ne pa sesuvanja idej?
     
  • Iz cone udobja do zelenih delovnih mest

    V zaključnem delu 2. nacionalne konference Zelena delovna mesta se je običajen konferenčni prostor pretvoril v proaktivno kavarno, kjer so udeleženci prispevali ideje, kako oživiti in pozeleniti slovensko gospodarstvo. V pogovoru z Dnevnikovo novinarko je Marjeta takole popisala proces in izkušnjo ...
     
  • Kako do zaupanja, upanja in samozaupanja?

    Kako ustvariti sproščen, varen in spodbuden prostor, v katerem zaupanje (z)rase do te mere, da sproža upanje za lepšo prihodnost (ob tem pa požene še samouaupanje)? In kje se ta krog sploh začne ...? Spodbujanje sodelovalnih partnerskih in voditeljskih kompetenc je bil glavni namen odličnega treninga Art of Participatory Leadership v Planici konec maja 2014. Podtalni namen pa je bil - pognati upanje, zaupanje in samozaupanje. Bogato bero spoznanj in vtisov si lahko pogledate tukaj ...