Moderiranje / facilitiranje: med mojstrstvom in magijo

V debriefingu po končanem enotedenskem evropskem nenasilne komunikacije, ko smo na Pohorju gostili 170 ljudi vseh generacij iz 20 držav, mi je v krogu zahval kolegica rekla: “Marjeta, tvoje mojstrstvo vodenja skupine je na trenutke že mejilo na čarovništvo.” Na glas nisem rekla nič, pri sebi pa: “Seveda si pomagam z magijo! Sama pa res ne zmorem voditi tako kompleksne skupine.”
To me je spodbudilo k razmišljanju, kako redko (če sploh kdaj) moderatorji skupinskega dela govorimo o nevidnih ravneh našega delovanja.

Ta tema je tako obsežna, da bi se dalo po njej napisati knjigo: od namenskega in načrtnega širjenja sfere možnosti skupaj z naročnikom (pogum za izstop iz znanega in varnega) do povezovanja s prostorom in skupino v nevidnih sferah, stika s kolegi za podporo, utelešene prisotnosti, poslušanja celote, intuicije in globoke avtentičnosti.

A naj začnem z bolj oprijemljivim in uporabnim – nečim, kar je mogoče uporabiti v mnogih življenjskih situacijah, še zdaleč ne le pri delu s skupinami.

Od orodij k notranjemu sprejemanju

Za moderatorja /facilitatorja /gostitelja skupinskih procesov je širok repertoar orodij in metod izjemno pomemben, saj je vsak proces specifičen – zasnovan tako, da omogoča močno izkušnjo v skladu s potrebami in cilji skupine.

A to je le ena, sorazmerno ozka raven moderatorjevega prispevka. Ključen je notranji  (psihološko-telesni-energijski) prostor, ki ga moderator goji v odnosu do skupine, dela in življenja nasploh. To je točka, iz katere se rojeva magija.  Še najlažje ga poimenujem kot utelešen notranji prostor radikalnega gostoljubja, v katerem moderator sprejme naročnika, skupino, in pravzaprav slehernega, ki sodeluje v skupni zgodbi.

Kako je to v praksi?

 

Negovanje radikalnega notranjega gostoljubja

Zame to pomeni odprt, sprejemajoč, v srži  ljubeč odnos do vsakogar in vsega, kar ljudje prinesejo v skupini. Tudi to, kar označimo kot jezo, bes, agresijo, zamere, sodbe, naivnost, pomanjkanje znanja – in vse druge prispevke, ki jih ponavadi ne povezujemo  z odličnim sodelovanjem.

Globoko verjamem, da ima vse, kar ljudje prispevajo v skupini – eksplicitno v besedah ali implicitno v energiji -  sporočilo in vrednost za celoto. Če je nekdo jezen, pomeni, da je zanj nekaj (kar je izpod jeze) ki je zanj izjemno pomembno. Kako se lahko povežem z globokim, človečnim hrepenenjem, ki se skriva pod jezo? In kako lahko kot moderatorka ustvarim prostor, v katerem se to hrepenenje zmore izraziti tako, da ga bodo drugi lažje slišali? Kako vem, kdaj narediti prostor za izražanje močnih občutkov znotraj delovne skupine – kdaj pa bi dobrobiti skupine bolje služilo kaj drugega? Ob tem v glavi in srcu nositi dobrobit skupine ne le tisto uro ali dan, pač pa v daljši časovni perspektivi.

Zelo pomemben predah na tej točki: negovati radikalno spoštovanje za vse, kar se zgodi, NE pomeni, da je prav vsako mnenje in občutek potrebno tudi SLIŠATI v celi skupini – nikakor ne (in tu se začne magija – kdaj, kje in kako je pravi čas za kaj). Pomeni pa brezpogojno negovanje notranjega gostoljubnega prostora za vse, kar je prineseno v prostor. Zame to pomeni seči globlje od racionalnega razumevanja na raven hrepenenj, ki nas povezujejo.

 

Kaj to konkretno pomeni v skupinskem procesu ali delavnici?

Ko kateri od udeležencev naredi ali reče kaj, kar lahko druge hitro »vrže s tira«, skorajda avtomatično naredim naslednje:

1. Osredotočim se na svoje telo, in pozornost premaknem od glave v težišče, ki se nahaja v notranjosti nekoliko pod popkom. To sproži velikanski premik od ujetosti v misli  k celovitejši izkušnji.
2. Med vdihom in izdihom vizualiziram velik, mehak balon naklonjenosti, ki se začne pri mojem telesu ter se razširi tako daleč v prostor, da zaobjame človeka, ki je prispeval potencialno težavno vedenje. Ključno je, da je ta energijski objem ljubeč. Že ta gesta velikokrat pripomore, da se človek vsaj mace sprosti.
3. Od tu naprej je vse odvisno od situacije. Včasih si človek le želi biti slišan, in je to to – skupina lahko gre naprej. Pogosteje pa pomaga, če lahko artikuliramo kvaliteto, vrednoto ali potrebo, ki je skrita pod denimo jezo. Velikokrat to naredim jaz, z radikalnim spoštovanjem in odprtostjo – brez »(psiho)analize« ali »diagnoze« človeka; pač pa nežno preverjajoč, kaj razumem, da je človeku pomembno – in bi se želel, da je upoštevano pri snovanju rešitev. To ponavadi prinese olajšanje tako dotični osebi kot celotni skupini; ljudje se lažje povežejo z globljimi kvalitetami, vrednotami in potrebami kot pa z obsodbami in okrivljanjem, ki te kvalitete prikriva.

Ta notranji proces sem z leti razvila, navdihnjena z (a) energijskimi pristopi miroljubnih borilnih veščin za širjenje prostora zavesti in (b) nenasilne komunikacije. Le-ta me je izurila za empatično vzpostavljanje stika s tem, kar je ljudem res pomembno – tudi v najintenzivnejših interakcijah.

Najpomembnejše pa je ljudi uzreti v njihovi (včasih prikriti) lepoti. Vse ostalo je drugotnega pomena.

Po letih prakse mi v delavnicah večinoma brez težav uspe negovati držo radikalnega gostoljubja. In bolj kot krepim to držo, manj drame prihaja na plano v skupinah, ki jih moderiram.

 

Ustvarjanje kalupa za radikalno gostoljubje pred delavnico

Kadar glede na kompleksnost situacije ocenim, da bo dogajanje intenzivno, saj se bo v skupini – morda sploh prvič v živo – srečalo veliko nasprotujočih si interesov, začnem radikalno gostoljuben prostor ustvarjati že pred samo delavnico. Pravzaprav se začne že v stiku z naročniki oziroma partnerji, ki me povabijo k sodelovanju: drža radikalnega gostoljubja mi že v začetnih pogovorih pomaga vživeti se v njihovo situacijo –  tegobe, skrbi, upe, vizije – kot tudi prisluhniti širšemu kontekstu, v katerega s(m) vpeti.

Naslednji korak se zgodi nato doma, v tišini: vzpostavljanje prostora spoštovanja in odprtosti, v katerem se bodo počutili sproščene, angažirane in navdihnjene, da skupaj uzrejo širšo sliko, slišijo drug drugega, in od tod snujejo rešitve, porojene iz skupinske modrosti.

Iz prostora notranjega miru razširim svojo zavest od telesa navzven: ustvarim mehak, gostoljuben balon, ki se začne pri meni (nekako med srcem in  haro – točko pod in za popkom) ter se razprostira v prostor nekaj metrov pred menoj. Osredotočena na namen (zakaj sploh pridemo skupaj kot skupina)  skupino »povabim« v prostor, objet s toplino, zaupanjem in vizijo iskrivega sodelovanja  – vse dokler se ne zgodi energijska poravnava, ko vse »pade na svoje mesto«.

Ta pristop funkcionira zame, ki svet doživljam telesno in vizualno. Vsak lahko najde svoj način; ključno pa je spet:

1. Upočasniti um – od »opičjega divjanja« k polni praznini,
2. se iskreno povezati z namenom,
3. vzpostaviti vez s skupino. Dovolj je morda že, če na glas izgovorim namen za  produktivno srečanje. Poiščem prispodobo ali simbol svoje vizije srečanja. Vse to so portali v utelešen občutek povezanosti z višjim namenom: ko sem celostno - skozi celotno telesno, čustveno, mentalno in duhovno bitje -  povezana s kvaliteto, ki jo želim priklicati za delavniško srečanje.
    

Povezava s širšim prostorom, ki objema mene

Včasih – sploh v daljših intenzivnih procesih – pa se izziv, kako v polnosti sprejeti drugega, kljub najboljšim namenom vendarle  pojavi. To se je zgodilo tudi na enotedenskem dogodku, ki je bil povod za tole pisanje: po nekaj dneh sem zaznala zaprtost do neke konkretne osebe.

Takrat je nastopil čas, da prosim za pomoč jaz. Veliko ljudi se najprej obrne na kolege ali prijatelje; njihova podpora – najprej globoko sprejemanje, nato pa morda ideje za naprej – je nadvse dragocena. Sama pa grem rada po pomoč onkraj človeškega življa: tokrat so bili to pohorski gozdovi, ki so nas ved teden obdajali. Našla sem drevo, vzpostavila odnos, mu povedala o svoji težavi, in prosila za pomoč – naj bo moje srce še naprej ljubeče in um odprt. Naj me gozd močno objame, da bom lahko še naprej objemala dotičnega človeka in celo skupino.

V življenju smo tih, neviden objem za mnoge ljudi – otroke, ranljive posameznike, partnerje, kolege, prijatelje, starajoče se starše. Hkrati pa so okoli nas vedno krogi, ki objemajo nas: partnerji, starši, prijatelji, terapevti, mentorji, učitelji, voditelji. Vedno, v slehernem trenutku, pa je prisoten tudi širši prostor, ki nas objema (čeprav se tega morda ne zavedamo): zemlja, predniki, navdihujoče osebe iz preteklosti, bitja narave, duh …. Izkušnje me učijo, da so nadvse pripravljeni pomagati. Potrebujejo le iskreno povabilo.
 

Radikalno gostoljubje za celostno izkušnjo tega, kar doživljam

Navdihnjena z radikalnim gostoljubjem, ki ga nudim na delavnicah, pa se še vedno izmojstrujem v tem, kako negovati radikalno ljubečnost do vsega, kar mi življenje servira – zlasti pa do mojih notranjih odzivov na šoke in darove življenja. Kako lahko radikalno objamem celostnost življenjske izkušnje – skupno z bolečinami, razočaranji, radostjo, pogumnimi vizijami, potresi in pretresi? Kako lahko objamem samo sebe v tem?

 

S poklonom celovitosti življenja,

 

Marjeta