Blog
Mikrozgodbe za smiselne povojne reparacije
V okviru reparacijskega postopka Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) v severni Ugandi je Marjeta (kot članica Voices That Count) vodila projekt zbiranja in osmišljanja zgodb žrtev za oblikovanje reparacij, ki izhajajo iz resničnih potreb prizadetih ljudi.
Kako sestanke osvoboditi "old boys" miselnosti in praks?
Nova slovenska vlada je nedavno povabila nevladne organizacije k še enemu v nizu dialogov. Ko sem videla fotografije s tega dogodka, me je kot facilitatorko stisnilo pri srcu. Postavitev prostora je močno nebesedno sporočilo, ki mimogrede povozi vse ideje o dialogu.
Kaj pomeni biti "nevtralen" facilitator?
Nevtralen glede vsebine ( = ne vpliva na vsebino rezultatov)? To je po eni strani osnova – za to nas najemajo; a še tu je nevtralnost vprašljiva, saj že sam načrt procesa močno vpliva na rezultate. Nevtralen (= nepristranski) tudi glede radikalnih stališč, ki jih morda izrazijo udeleženci? To je po eni strani ključno, da se udeleženci počutijo opogumljene prispevati svoje resnice, ne da bi jih facilitator – oseba, ki ima pogosto za čas delavnice največ moči - obsojal.
Po drugi strani pa ni realno.
"Tudi starejši si želimo skupnih prostorov za igro!"
Ko sem nedolgo nazaj facilitirala srečanje s sosedi o sooblikovanju javnih površin v novem parku naše prestolnice (Ljubljane), so snovalci parka v eni od podskupin prisluhnili idejam udeležencev o tipih doživetij, ki bi jih na igriščih želeli za otroke.
Srce mi je poskočilo od veselja, ko sem starejšega udeleženca slišala, da si tudi njegova generacija želi zunanjih prostorov za igro.
Kaj reči, ko zmanjka besed?
»Kaj naj rečem človeku, ki me tako šokira s svojimi stališči?«, me vse večkrat sprašujejo. V preteklosti bi se odzvala z dolgo ekskurzijo v notranjo držo in empatijo …. A dandanes, ko je takih izzivov vse več (pomislite na teorije zarote, politično razdeljenost, podnebne paradokse ...), rabimo hitro prvo pomoč, ki celi; ne pa še bolj razdvaja.
Tukaj so moji trije favoriti iz več kot 15-letnih izkušenj vodenja dialogov v intenzivnih situacijah – prirejeni za vsakdanjo rabo v mnogih okoliščinah.
Za kaj se ne misliš več opravičevati?
Kataklizmični dogodki (smrt, bolezen, ločitev, izguba službe, tudi menopavza) pogosto v hipu počistijo z navlako v življenju: z enim zamahom ustvarijo praznino, ki kliče po temeljitem resetu vsega, kar smo do takrat imeli za samo po sebi umevno.
Ko me je pred leti zadelo več takih dogodkov hkrati, sem – ko sem bila dobesedno na kolenih – zaslišala šepet, ki je prišel od nikoder: »Za kaj se nisi več pripravljena opravičevati?«
Želim si, da bi si to vprašanje zastavila že prej; in to velikokrat.
Za kaj nas v resnici plačujejo?
Tik preden se je nedavni kompleksni participativni dogodek uradno začel, je naročnik nenehno prihajal k vodji zunanje facilitacijske ekipe z drobnimi vprašanji, ki niso imela največjega smisla.
Tuhtala sem, kaj se dogaja – a je tipček mikromanager, ki bi rad imel vse pod kontrolo, čeprav je vodenje procesa naša domena? Zdelo se mi je, da mora iti za nekaj drugega. Končno mi je kapnilo. Naročnik – poosebljenje moči na visokem položaju – je prihajal k glavni moderatorki kot v 'babičino zavetje'.
Alkimija za krizne čase: notranji kritik kot pot do stika s seboj
Toksičen dialog s samim seboj - ki pogosto teče kot pokvarjena plošča v našem umu - je še posebej izrazit v kriznih razmerah; zastrupi pa tako trenutno počutje kot naše prihodnje možnosti. Kaj storiti?
Obljubim, da ne bo besede o afirmacijah ali površinski pozitivnosti. Govora bo o stiku s seboj, ki krepi – ne pa sodi.
Najti smisel, ko ni smisla: z namero v naravo
Naravo imamo Slovenci v krvi: vsem je jasno, da stik z njo pomirja in bogati. Večtisočletne prakse pa kažejo, da narava nudi še veliko več: presežne odgovore na žgoča življenjska vprašanja. Če le znamo vprašati in prisluhniti.
To je še posebej dragoceno v času koronavirusa, ko svet, kakršnega smo poznali, pada s tečajev. Prihodnost ne bo več taka, kot smo si jo še nedavno predstavljali. Vprašanj je toliko, da jih naš um ne zmore zaobjeti, kaj šele predelati. Pozoren sprehod v naravi je en od praks, ki nam lahko pomaga v prav takih zagatah: ko se znajdemo v življenjskih križiščih, in ne vemo, kako naprej.
Transformatvna moč pozitivnega povzemanja pri moderiranju/facilitaciji skupinskih procesov
Vodenje skupinskih procesov v Sloveniji in na Balkanu se od protestantske severozahodne Evrope razlikuje po intenziteti čustev in govora (beri: obsojanja, okrivljanja, jamranja), ki so v kompleksnih strateških delavnicah – kjer trčijo raznoliki interesi - skorajda naraven pojav. Še ena kulturna posebnost je prelaganje odgovornosti za rešitev na 'nekoga zgoraj'. Zato se takrat, ko kateri od udeležencev 'prijavi' kako močno na račun drugih, tematike ali procesa, velika večina obrne k moderatorju z vnebovpijočim pogledom: no, kako boste pa zdaj tole rešili?
Da težavni pogovori lažje stečejo
V nedavni večdeležniški delavnici z namenom skupnega učenja o propadlem projektu je eden od udeležencev rekel: "Še vedno sem presenečen, da smo se danes odprto pogovarjali – ne pa obmetavali s krivdo kot že tolikokrat prej."
Voditelji kompleksnih dialogov smo večinoma povabljeni, da skupinam pomagamo začrtati boljšo prihodnost. Na globlji ravni pa vračamo upanje, samozaupanje in zaupanje: da se je s konflikti in napetostmi mogoče soočiti na zdrav, celo krepčilen način. Da je sodelovanje (spet) lahko v užitek.
Od izpita do blagoslova
Ko sem pred leti opravljala certifikacijo za profesionalno moderatorko/facilitatorko (CPF); je bil postopek precej klasičen: (1) poročilo in dognanja s sedmih kompleksnejših facilitiranih procesov; (2) preverljive reference strank; (3) polurna facilitacija v živo s presojevalci kot klienti in udeleženci; (4) intervju pred polurno facilitacijo in po njej.
Znotraj tega linearnega postopka se je zgodil trenutek čarovnije, ki se me je dotaknil za vedno; in prevprašal vlogo izpitov v strokovnih skupnostih. Takole je šlo.
Stane, bilo mi je v čast
V vadbišče borilne veščine ki aikido, ki ga je Stane Kirbiš desetletja vodil v ljubljanskih Dravljah, sem prvič stopila pred dvema letoma; v težkem življenjskem obdobju, ko se nisem več znala smejati. Kmalu je Stanetov dojo (= vadbišče) postal prostor utelešene radosti – in nepričakovanih spoznanj za življenje.
Tole pišem manj kot dva dni po tem, ko je Stane preminil po kratki bolezni. Stanetu v čast in meni v oporo želim ohraniti nekaj ključnih spoznanj, ki jih je Stane mojstrsko vpletel v učenje te miroljubne borilne veščine.
Iskrenost: opora ali ali ovira v dialogu?
"Bodi iskren, avtentičen – bodi to, kar si!" Krilatica, ki brenči od vsepovsod. Sliši se kot pribežališče v teh kaotičnih časih. A kako se iskrenost prenese v prakso – npr. v konfliktni komunikaciji?
Po mojih izkušnjah obstajajo vsaj trije sloji iskrenosti; vsak pa prinaša drugačne posledice za kakovost stika, odnosov in sodelovanja.
 - Copy.JPG)
Katero vprašanje poživlja vaše trenutno življenje?
Potem ko so se v 1. polovici 20. stoletja dvigala že dodobra »prijela« v arhitekturi visokih zgradb, so začele leteti pritožbe, da so prepočasna. Inženirske rešitve za hitrejša dvigala so bile zapletene in drage – vse dokler ni nekdo preobrnil vprašanja: kako narediti vožnjo z dvigalom zanimivo? V dvigala so pričeli nameščati ogledala.
Dlje kot vodim strateške dialoge v različnih okoljih, bolj spoznavam usodno moč vprašanj. Vprašanja, ki si jih kot posamezniki in skupine postavljamo, krojijo našo prihodnost: poživljajo ali uničujejo; povezujejo ali razdvajajo; odpirajo ali zapirajo polje možnega.
Moderiranje / facilitiranje: med mojstrstvom in magijo
V debriefingu po končanem enotedenskem evropskem nenasilne komunikacije, ko smo na Pohorju gostili 170 ljudi vseh generacij iz 20 držav, mi je v krogu zahval kolegica rekla: “Marjeta, tvoje mojstrstvo vodenja skupine je na trenutke že mejilo na čarovništvo.” Na glas nisem rekla nič, pri sebi pa: “Seveda si pomagam z magijo! Sama pa res ne zmorem voditi tako kompleksne skupine.”
To me je spodbudilo k razmišljanju, kako redko (če sploh kdaj) moderatorji skupinskega dela govorimo o nevidnih ravneh našega delovanja.
Kako sem naredila svoje delo / partnerstvo / življenje premajhno zame?
Pred kratkim sem v mednarodnem okolju vodila jasnitveni krog (Clearness Committee), v katerem je ena ( t. i. fokusna) oseba predstavila večjo dilemo v zvezi s svetovalskim projektom, ostali člani pa smo jo podpirali zgolj s široko razprtimi vprašanji brez najmanjših sugestij. Kmalu mi je bilo jasno, da je naša “fokusna oseba” izjemno sposobna, pogumna in inovativna – pa tudi projekt je zvenel sveže, in si je že nabral veliko strank. Kljub temu ni bila čisto zadovoljna s svojim prispevkom.
Besede, ki širijo polje možnosti
Pred časom smo se s hrvaškimi kolegicami iz mreže Art of Hosting Conversations That Matter spraševale, kako v naša slovanska jezika prevesti 'appreciative inquiry' (AI): gre za raziskovanje vitalnih sil posameznika, tima, organizacije, družine, skupnosti; in sicer zato, da jih lahko zavestno mobiliziramo za ustvarjanje pozitivnih sprememb pri sebi in v okolici. AI je tako notranja naravnanost kot nabor metod in orodij, ki jih je mogoče uporabiti pri delu s posamezniki in skupinami.
Nismo prišle daleč.
Prevratniško pozitiven pogled na vizijo Slovenije 2050
Vizija Slovenije 2050 je bila prvi pogumen poskus vlade vključiti večje število deležnikov (predstavnikov interesnih skupin) in posameznikov v soustvarjanje želene skupne prihodnosti. Ko je bila vizija objavljena, je bil odziv javnosti in medijev predvidljiv (in, ja, tipično slovenski): predstavljene so bile negativne plati procesa, spregledani pa inovativni, za slovensko družbeno okolje prebojni momenti, ki bi jih bilo vredno razvijati naprej.
Zakaj delaš, kar delaš?
Kanadska kolegica, ki piše knjigo o ljudeh, ki jih njihovo delo resnično izpolnjuje, me je pred kratkim pobarala, zakaj počnem, kar počnem. Vprašanje je sprožilo zanimivo notranje raziskovanje, ki me je pripeljalo k povezavi med mojo zgodnjo (sveto) rano in poslanstvom, ki ga živim danes.