Slovenci imamo privilegij, da je divjina na dosegu 15-minutne vožnje od skorajda kjer koli. Narava ni le prostor telesne rekreacije, pač pa tudi re-kreacije oziroma re-invencije sebe: ljudje so že od pamtiveka načrtno zahajali v naravo, da bi zaslišali svojo pravo naravo.
V zapisu je nekaj napotkov, kako vstopiti v dialog s seboj ob podpori narave; po izročilu starodavnih praks in v preobleki za sodobno rabo.
Potem ko so se v 1. polovici 20. stoletja dvigala že dodobra »prijela« v arhitekturi visokih zgradb, so začele leteti pritožbe, da so prepočasna. Inženirske rešitve za hitrejša dvigala so bile zapletene in drage – vse dokler ni nekdo preobrnil vprašanja: kako narediti vožnjo z dvigalom zanimivo? V dvigala so pričeli nameščati ogledala.
Dlje kot vodim strateške dialoge v različnih okoljih, bolj spoznavam usodno moč vprašanj. Vprašanja, ki si jih kot posamezniki in skupine postavljamo, krojijo našo prihodnost: poživljajo ali uničujejo; povezujejo ali razdvajajo; odpirajo ali zapirajo polje možnega.
V debriefingu po končanem enotedenskem evropskem nenasilne komunikacije, ko smo na Pohorju gostili 170 ljudi vseh generacij iz 20 držav, mi je v krogu zahval kolegica rekla: “Marjeta, tvoje mojstrstvo vodenja skupine je na trenutke že mejilo na čarovništvo.” Na glas nisem rekla nič, pri sebi pa: “Seveda si pomagam z magijo! Sama pa res ne zmorem voditi tako kompleksne skupine.”
To me je spodbudilo k razmišljanju, kako redko (če sploh kdaj) moderatorji skupinskega dela govorimo o nevidnih ravneh našega delovanja.
Pred kratkim sem v mednarodnem okolju vodila jasnitveni krog (Clearness Committee), v katerem je ena ( t. i. fokusna) oseba predstavila večjo dilemo v zvezi s svetovalskim projektom, ostali člani pa smo jo podpirali zgolj s široko razprtimi vprašanji brez najmanjših sugestij. Kmalu mi je bilo jasno, da je naša “fokusna oseba” izjemno sposobna, pogumna in inovativna – pa tudi projekt je zvenel sveže, in si je že nabral veliko strank. Kljub temu ni bila čisto zadovoljna s svojim prispevkom.
Pred časom smo se s hrvaškimi kolegicami iz mreže Art of Hosting Conversations That Matter spraševale, kako v naša slovanska jezika prevesti 'appreciative inquiry' (AI): gre za raziskovanje vitalnih sil posameznika, tima, organizacije, družine, skupnosti; in sicer zato, da jih lahko zavestno mobiliziramo za ustvarjanje pozitivnih sprememb pri sebi in v okolici. AI je tako notranja naravnanost kot nabor metod in orodij, ki jih je mogoče uporabiti pri delu s posamezniki in skupinami.
Nismo prišle daleč.
Vizija Slovenije 2050 je bila prvi pogumen poskus vlade vključiti večje število deležnikov (predstavnikov interesnih skupin) in posameznikov v soustvarjanje želene skupne prihodnosti. Ko je bila vizija objavljena, je bil odziv javnosti in medijev predvidljiv (in, ja, tipično slovenski): predstavljene so bile negativne plati procesa, spregledani pa inovativni, za slovensko družbeno okolje prebojni momenti, ki bi jih bilo vredno razvijati naprej.
Kanadska kolegica, ki piše knjigo o ljudeh, ki jih njihovo delo resnično izpolnjuje, me je pred kratkim pobarala, zakaj počnem, kar počnem. Vprašanje je sprožilo zanimivo notranje raziskovanje, ki me je pripeljalo k povezavi med mojo zgodnjo (sveto) rano in poslanstvom, ki ga živim danes.